S sodelavcema se je napotil proti glavni železniški postaji, ko se je nenadoma ustavil in spomnil, da je v pisarni pozabil vozovnico. Kolegoma je rekel, naj gresta naprej in ga počakata na postaji.
Na poti proti podjetju je preklinjal samega sebe zaradi pozabljivosti, v tistem trenutku pa se je zabliskalo. V zraku približno tri kilometre stran je videl močno svetlobo, potem pa ga je podrlo na tla. Začutil je silovito bolečino, zlasti v zgornjem predelu telesa, krvavel je iz levega ušesa, vendar je bil še vedno pri zavesti. Nekako se je mukoma pobral in se ves krvav zatekel v najbližje zaklonišče, kjer je bilo polno ljudi. Nihče ni vedel, kaj se dogaja in možakarja so za silo obvezali, potem pa se je odpravil proti postaji, kjer je popolnoma začuden našel svoja prijatelja, prav tako težko ranjena.
Skupaj so tisto noč prespali v zaklonišču in naslednji dan so se odpravili domov, kjer so jih sprejeli v bolnišnici. Kljub ranam se je gospod čez dva dni ves v povojih javil na delovnem mestu. Svojemu šefu je razlagal o neverjetno močni bombi in kako je preživel eksplozijo. Nadrejeni ga je imel za norega in v trenutku, ko ga je ošteval kot majhnega otroka, se je vse streslo. Eksplozija ju je vrgla na tla, vendar tokrat možakar ni bil huje ranjen, je pa posledično ves teden bruhal in imel visoko vročino.
29-letni fant, ki je čudežno preživel obe atomski bombi, 6. avgusta v Hirošimi in 9. avgusta 1945 v Nagasakiju, je bil Cutomu Jamaguči.
Rodil se je leta 1916 v Nagasakiju in po zaključenem študiju je dobil službo v podjetju Mitsubishi kot projektant naftnih tankerjev. Imel je že družino z dvema majhnima otrokoma, ko se je odpravil v Hirošimo na poslovni izlet in zadnji dan pred vrnitvijo v rojstni kraj je doživel atomsko eksplozijo, tri dni kasneje pa še drugo.
Je edini Japonec, ki je dobil uradno potrdilo vlade, da je preživel oba napada z atomsko bombo, v katerih je umrlo med 130.000 in 226.000 ljudi.
Po koncu vojne je nekaj časa delal kot prevajalec, potem pa se je vrnil v bivše podjetje, kjer je delal do upokojitve. Hčerki se ga iz otroštva spominjata kot osebe, ki je bila vedno v 
povojih, saj se rane niso zacelile. Ko je bil star 80-let, se je začel resneje ukvarjati z mislijo, kako svet zaščititi pred jedrskim orožjem. Napisal je knjigo o svoji izkušnji, sledila je zbirka pesmi, v katerih je opisal svoje občutke o tem, kar je preživel.
Leta 2006 je sodeloval tudi pri nastanku dokumentarnega filma z naslovom “Twice Survived: The Doubly Atomic Bombed of Hiroshima and Nagasaki” (Dvakrat preživel: Dvojni atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki). Postal je glasen zagovornik jedrske razorožitve in pri svojem delu je bil aktiven vse do smrti.
Ko so ga vprašali, zakaj to počne, je odgovoril: “Ne razumem, zakaj svet ne dojame agonije atomskih bomb. Zakaj sploh vztrajamo pri razvoju takšnega orožja?”
Cutomu je umrl 4. januarja 2010 v rojstnem kraju, star 93 let.
Zapis objavljam v spomin na njegovo neverjetno zgodbo in v spomin na vse žrtve Nagasakija pred točno 74-imi leti.
