Pred kratkim sem bila na kavi z bivšo sodelavko, ki mi je zelo pri srcu, čeprav se, žal, vidiva manj pogosto, kot bi si želela.
Debatirali sva tudi o tem, kako moramo včasih kaj doživeti, a se v to zagotovo ne bi podali, če bi vedeli, kaj vse nas na poti do cilja čaka. Če bi vedeli, se morda ne bi podali v dogodivščino, ki nam pa na koncu vendarle pomeni veliko izkušnjo, znanje ali kako drugače z njo pridobimo. Ob tem sem se spomnila vsaj treh takih situacij.
Od nekdaj sta me zanimali vzhodnjaška kultura in duhovnost. Zato sem si po diplomi želela na potovanje v Indijo. Tako sva se že nekaj dni po opravljeni diplomi z mojim takratnim fantom, sedanjim možem, odpravila na 6-tedensko potovanje po Indiji. Potovanje je bilo v celoti v lastni režiji. Ko sva prispela v Bombaj, sem doživela kulturni šok. Povsem me je dotolklo, ko sem gledala otroke, ki so se igrali oziroma pravzaprav živeli dobesedno v odpadkih ob zaprašeni prometni cesti s kanalom umazane vode.
Tri dni je bilo res hudo, nisem vedela, če bom zdržala. Zaradi umazanije mi je velik problem predstavljalo tudi prehranjevanje.
Na eni turistični točki, kjer sva si privoščila kosilo, so na mojo rižoto neprestano pristajale mušice, ki jih nikakor nisem mogla odgnati. Od vsega hudega sem potem točila še solze v to isto rižoto in seveda nič pojedla. Po treh dneh sem si opomogla in bila hvaležna, da mi kolega, ki je že bil v Indiji, ni povedal, kako je »grozno«. Še dobro, da mi ni, sicer ne bi doživela tudi vsega lepega, kar sem. Zagotovo je bilo to potovanje eden od pomembnejših delčkov mozaika, ki je gradilo mojo osebnost️.
Druga izkušnja je laserska operacija oči. Že v začetku osnovne šole sem začela nositi očala. Konec srednje šole sem prešla na leče.
Na koncu je moja dioptrija že dosegla – 6 do – 7, kar je v praksi pomenilo, da brez očal tudi na wc nisem zmogla brez težav.
Tako sem se kmalu po tridesetem letu odločila za operacijo. Nisem imela pojma, kaj me je čakalo. Še dobro, da sem se odločila za operacijo obeh oči naenkrat. V nasprotnem primeru bi verjetno še dalj časa po operaciji ostala le pri eni, saj je bila izkušnja precej neprijetna. Danes sem hvaležna, da nisem vedela, v kaj se spuščam, in da sem se za operacijo odločila, saj je moj vid zadnjih petnajst let brezhiben.
Tretja situacija, ki me je ob tem pogovoru spreletela, pa je zagotovo odhod iz »varne« službe v lekarni na pot podjetništva. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bo moj največji izziv marketing.
Sploh ne razvoj, registracija, pridobivanje certifikatov, temveč marketing in prodaja.
Iskreno, če bi vedela, kaj me čaka in kako težko je prodreti na trg, se najbrž za to ne bi odločila. Tako bi se zopet prikrajšala za to izkušnjo, za katero verjamem, da bo zelo koristna za mojo rast in nenazadnje tudi za uporabnice moje kozmetike .
Tako, toliko za danes. Dopustimo si, da doživimo nove izkušnje. Čeprav je velikokrat pot težka in nepredvidljiva, pa je nagrada na koncu neprecenljiva, saj nas obogati, nekatere za vse življenje. ️
