Vsako močno občutje, vsako divje čustvo, ki ugrabi vašo pozornost in vas zvrtinči vase, izkoristite za pisanje: jezo, žalost, depresijo, razočaranje, srečo, zaljubljenost …
Podoživite ga v popolnosti, iskreno se poistovetite z. njim. Imenitnejše vaje za opisovanje čustev v romanu, pesmi, drami ali noveli, ki jo boste nekoč napisali, si pač ni mogoče zamisliti. Na takšen način si boste nakopičili zadostne zaloge “materiala za nadaljnjo uporabo”, ki ga boste potrebovali za svoje umetniške tekste. Če boste, na primer, potrebovali opis nekega močnega čustvenega vzgiba za svojo zgodbo ali roman, že veste, kje ga boste našli: v svojem dnevniku.
S potrebno distanco boste potem opis predelali, ga očistili navlake pretiranega ali ponarejenega sentimentalizma, fanatizma ali patetike, ki se je morda prikradla vanj. Končni izdelek še prilagodite značaju literarnega junaka, ki ste mu določena čustva “prilepili”.
Podrobneje bomo o premiku iz terapevtskega pisanja v umetnost pisanja spregovorili v naslednjem poglavju …
Marjetka Jeršek: Čari pisav (odlomek)
