»Družabno življenje je del človeške zgodovine,« pravi etnolog Damjan J. Ovsec in dodaja, da odseva življenjski slog ljudi, ki se spreminja, kakor se tudi ljudje spreminjajo. Dvajseto stoletje sprva ni prineslo nobenih sprememb na področju zabave. Vendar pa je bila zabava vseeno nekoliko drugačna, kakršno si predstavljamo danes.
»Kot v prejšnjem, torej 19. stoletju, so prihajali rokohitrci, akrobati, dreserji živali, komedijanti,« pravi zgodovinarka Nataša Budna Kodrič v svojem prispevku o komediji, cirkusih in drugih zabavnih prireditvah v Ljubljani. »Poleg njih so v Ljubljano prihajali lastniki panoptikumov, to je zgodovinsko umetniških razstav voščenih lutk, tudi v naravni velikosti, ki so predstavljale znamenite ljudi in prizore. Med tistimi, ki so zabavali Ljubljančane so bili še lastniki anatomičnih muzejev, zbirk človeških teles, prikazanih do najmanjših podrobnosti. Ljudem so bila na ogled mehanična ali avtomatična gledališča oziroma panorame in to so bili predniki kinematografov z zanimivo zbirko historičnih in potopisnih slik, poleg tega so si lahko ogledali tudi živalska gledališča s predstavami psov, opis, celo koz in bolh. Na voljo so bile tudi menažerije, potujoči zverinjaki, ki so pripravili program z živalmi in so iz njih pogosto nastali cirkusi.
Ne nazadnje velja omeniti še ‘znanstvenike’, ki so s poskusi prikazovali tehnična odkritja, v mesto pa so prihajali še lastniki vrtiljakov, toboganov in drugih, za zabavišče nepogrešljivih naprav.«
Večina prireditev se je dogajala v Tivoliju. Kot pravi Nataša Budna Kodrič, se je tisti del parka, kjer so bili poleti in jeseni postavljeni tobogani, vrtiljaki, strelišča, imenoval se je ljubljanski Prater, pa tudi ‘komedija’. V 20. letih so cirkusi postavljali svoje šotore za ali ob velesejemskih paviljonih, ki so od leta 1921 stali med Celovško cesto in Lattermannovim drevoredom.
Ljubljanski trgi so bili zanimivi za ekvilibriste in akrobate, ki so nastopali večinoma v mestu, na katerem od trgov, kjer je bilo dovolj prostora za ogromno množico radovednežev. Nataša Budna Kodrič pravi, da so bili to navadno Novi, Kongresni ali Šentjakobski trg, in dodaja, da je v prejšnjih časih Ljubljančane zabaval akrobat na žici prof. Strochschneider, pozneje, v začetku 30. let, pa so za kratek čas postali popularni domači vrvohodci z Ježice, ki so imeli v skupini tudi dekle. V istem času je Ljubljančane navdušil beograjski atlet Dragoljub Aleksić. Ta je poleg vratolomnosti v zraku kazal tudi nesporno moč.
Ljubljančani so bili željni senzacij. »Ljubljana mora dobiti od časa do časa pošteno injekcijo, sicer bi se življenje v njej povsem ustavilo,« je poročal Slovenski narod. In za senzacije so bili dovzetni. »Večjih prijateljev dnevnih dogodkov, kakor so Ljubljančani, res ne najdeš …« Od nekdaj so ljudje drli v cirkus, tako mladi kot stari. »Za cirkuse so Ljubljančani sploh navdušeni in menda je ni prireditve, pa naj bo še tako važnega kulturnega ali nacionalnega pomena, ki bi zbrala toliko občinstva kakor cirkus …« je 2. oktobra 1929 poročal Slovenski narod.
»Ljubljančani so se sčasoma naveličali posameznih vrst produkcij, posebno če so se ponavljale leto za letom,« pravi zgodovinarka Nataša Budna Kodrič. »Sredi tridesetih let so se že tako nagledali vrvohodcev in podobnih artistov, da so se morali akrobati že precej potruditi za njihovo pozornost. Toda to je bil tudi čas najbolj zanimivih in najraznovrstnejših predstav. Predvsem ljubljanski velesejem je leto za letom na vse večjem prostoru gostil vse bolj senzacionalne prireditve, prave atrakcije. Število obiskovalcev se je večalo, številni so prihajali zaradi zabave, ki se je začenjala v poznih popoldanskih ali večernih urah.«
Komedijanti so svoj posel seveda opravljali zaradi zaslužka. Predstav z vstopnino – razen cirkuških – skoraj ni bilo, tako da je večina pobirala prostovoljne prispevke. Nekateri so to počeli že med predstavo, drugi – pri čemer so imele največ uspeha ženske, na primer plesalke –, so po predstavi hodili od gledalca do gledalca, tretji so na vidno mesto postavili škatlo ali kovček, spet četrti so za večji zaslužek prodajali še kakšno malenkost, svoje fotografije ali pa knjige o svoji umetnosti, kot na primer akrobat Aleksić. A denar ni šel zlahka od Ljubljančanov. Klobukov in odprtih kovčkov so se raje izogibali, če pa že ni šlo drugače, so vanje včasih spustili tudi kakšen gumb namesto kovanca.
V mestu so bili nadvse priljubljeni cirkusi. Že takoj na začetku novega stoletja je Ljubljano obiskal največji cirkus na svetu Barnum & Bailey.
Prispel je s štirimi lastnimi vlaki, ki so pripeljali 67 vagonov, v njih pa 400 konj, tri črede slonov, dve menažeriji (danes bi lahko rekli kar dva živalska vrtova) redkih živali.
Na senožeti ob Lattermannovem drevoredu so postavili tri arene, v katerih so predstave potekale istočasno, dva podija za nastope klovnov, žonglerjev, gimnastikov in drugih artistov, okrog vsega pa je tekla široka proga za kasaške in konjske dirke. Cirkus je ostal v Ljubljani le en dan, toda v tem času si je njegove predstave ogledalo 30.000 ljudi. Sodba občinstva je nazadnje bila, da je Barnum & Bailey veliko bolj zanimiv zaradi svoje ogromnosti kot zaradi predstav in zverinjakov. Do prve svetovne vojne je prišlo v Ljubljano 24 cirkusov, nekateri po večkrat.
Prvi večji cirkus, ki je Ljubljano obiskal po vojni, je bil Kludsky. Nataša Budna Kodrič pove, da je julija 1925 prispel s posebnima vlakoma s po 30 do 35 vagoni in na prostoru za velesejmom postavil svoj velikanski šotor s tremi manežami, prostorom za skoraj 10.000 obiskovalcev ter z zverinjakom in voznim parkom. Zanimivo je, da se je temu cirkusu, ki je pozneje še večkrat obiskal Ljubljano, tistega leta pridružil Ljubljančan Mirko Vojnovič. Iz navadnega cirkuškega delavca je hitro napredoval do dreserja belih medvedov, pozneje v krotilca levov.
Spomladi 1927 ga je na predstavi v Varšavi napadel lev in ga močno poškodoval. Ko je naslednje leto Kludsky obiskal Ljubljano, je Vojnovič ponovno dresiral bele medvede, v kletko z levi pa si ni upal več.
Na spomladanskem veseličnem prostoru velesejma so se leta 1929 predstavljali afriški ‘zamorci in zamorke’. Trebušna plesalka, 120 kilogramov težka Črna Ramona, in fakir lepi Ahmed sta bila največja magneta za obiskovalce. Na jesenskem velesejmu sta briljirala brata Kellner, ki sta izvajala drzne akrobacije na 40 metrov visokem jamboru, brez pasu ali varnostne mreže. Na velesejmu je bila največja zanimivost menažerija koroškega veleposestnika Veberiča. Zverine je krotil s prijaznostjo in ljubeznivostjo po Hagenbeckovi metodi, kletke pa so si delile v najbolj čudnih kombinacijah.
Levinja je tako prebivala z jazbečarjem, dvema lisicama in opico, kača boa je imela za družbo male želve in goloba, mačka lisico in tako naprej.
Tudi same živali so bile ‘čudne’, obnašale so se prav po človeško. Ene so bile ljubosumne, druge zaljubljene, kot na primer levinja v ravnatelja velesejma dr. Milana Dularja. Tako je vsaj sklepal časopisni poročevalec, ker se mu je pustila voditi po velesejmu in je bila tudi sicer zelo prijazna z njim.
Poleg cirkusov so si ljudje želeli videti še kaj posebnega. »Junija je Ljubljana dobila novo senzacijo v osebi in dejanjih Dragoljuba Aleksića, mladega atleta, akrobata in silaka, ki se je proslavil s svojimi zobmi: z njimi je ustavljal avtomobile, na njih je visel na žici in se vozil z ene strani na drugo,« pove Nataša Budna Kodrič.
»Poleg tega je Aleksić s 150 kilogramskim predmetom med zobmi delal vaje, pregriznil je debelo žico in nazadnje – na zobeh je visel na aeroplanu. Na tedanjem Turjaškem, današnjem Novem trgu, si je napeljal vrv 35 m visoko.«
Časi so se spremenili. Ljubljana je napredovala v vseh pogledih, kar se je na jesenskem velesejmu pokazalo v obliki velemestnega varieteja. Vse točke so bile fenomenalne, vsak od artistov pa je prekosil vse druge svoje vrste, ki so jih kdajkoli videli v Ljubljani. Plesalka na vrvi je bila najboljša zato, ker ni imela ne palice ne dežnika za balansiranje. Točke so si sledile v ‘filmskem tempu’, kar je bila spet svojevrstna atrakcija, konja, ki bi čital, računal in povedal, koliko je ura, pa so v Ljubljani sploh videli prvič. Velemestni variete je odslej nastopal vsako leto in vedno znova je navdušil. Posebna privlačnost je bila tudi to, da za ogled ni bilo treba plačati vstopnine.
Že naslednjo pomlad je Slovenski narod napovedal, da se na veseličnem prostoru obetajo »prave svetovne senzacije, kakršnih najbrž ne bo niti v Chicagu«. Kot pove Nataša Budna Kodrič, se je med drugim napovedal cirkus z dresiranimi bolhami, motociklist Herman Michel pa je vozil po navpični ‘smrtni’ steni. Na trgu sv. Jakoba so v istem času nastopali domači akrobati z Ježice, ki pa jim je precej nagajalo slabo vreme.
Proti koncu leta 1935 so Ljubljančani lahko ponovno občudovali ‘morsko pošast’, natančneje sedem metrov dolgega ter dve toni in pol težkega morskega volka.
Atrakcija je bila očitno velika, saj se je ob njem ves čas trlo ljudi. V znamenju morja je bil tega leta tudi jesenski velesejem; uredili so ga v stilu pristanišča z ladjami in svetilnikom. Čeprav je bil lesen, je bil 12 metrov visoki svetilnik videti kot pravi. Zares je tudi svetil; zvečer je z močnim reflektorjem osvetljeval razstavišče. Z otoka Susaka, tedaj zelo priljubljenega letovišča Ljubljančanov, so pripeljali dve toni kamenja, obraslega z morskim rastlinjem in še živimi školjkami, in nad 40.000 litrov morske vode za ureditev akvarija. Ob odprtju so pripravili ognjemet, ki naj bi po napovedih na nebu prikazal 30 metrov visoko podobo kralja Petra II. v naravnih barvah, podobe ladij in prizore iz pomorske zgodovine.
V pozni pomladi 1937 so Ljubljančani ugotovili, da je tega leta v Lattermannovem drevoredu nekoliko preveč atrakcij. Tam so se drenjale morske deklice, neka ‘Miss’, ki je o sebi oziroma o svoji kači trdila, da je stara 115 let, prišli so vrtiljaki, tobogani. Se je pa tistega leta bolj zavzeto začelo govoriti o novem zoološkem vrtu; zaenkrat so imeli živalski vrt v Tivoliju, pod streho ljubljanskega velesejma.
Tako je potekalo zabavno življenje na ulicah Ljubljane do začetka vojne. »Zadnje leto miru je prineslo le jesenski velesejem,« je povedala zgodovinarka Nataša Budna Kodrič.
»Leta 1941, že po začetku druge svetovne vojne, je v Ljubljani nastopal Čika Sava. Na dvorišču Figovčeve gostilne je kazal svojo moč, ko je dvigal težke sode, z golimi rokami zabijal debele žeblje; poleg tega so mu na glavi razbijali težke kamne.
Časopisi so močno propagirali njegove nastope, ker drugih pač ni bilo. Velesejemski prostor so tisti čas prenavljali; stare lesene paviljone so nadomestili z večjimi, zidanimi. Spomladanske razstave ni bilo. Edina zabava Ljubljančanov so bili sprehodi v Tivoliju, ki je bil poln veveric in raznovrstnih ptic, tako da so mu dali ime Ptičstan, in promenadni koncerti raznih vojaških godb po mestu: v Zvezdi, Tivoliju in na Aleksandrovi cesti pred Narodnim domom.
Primož Hieng
Za radovedne
Poleg ogledov cirkuških predstav so si Ljubljančani krajšali čas še na drugačen način, saj je bila ponudba pestra. »Med drugimi zabavnimi prireditvami je vredno omeniti gdč. Margueritte, ki je aprila 1902 v areni Narodnega doma (današnji Narodni muzej) krotila leve, leta 1908 je v nekdanji deželni bolnici na Dunajski cesti (vogal med današnjo Slovensko cesto in Dalmatinovo ulico) potekala bikoborba ‘svetovno znanega’ Torrera Tiberiosa in več drugih točk z voli,« pravi Nataša Budna Kodrič. »Dvakrat sta prispeli skupini črncev, leta 1902 45-članska karavana Tongo in Mandigo, leta 1911 pa Sudanska četa. O prvih, ki so se nastanili v Narodnem domu, so poročali, da so »zamorci zelo zanimivi ter se vedejo vseskozi dostojno«. Drugič so prispeli visokorasli Nubijci, v Lattermannovem drevoredu so si jih ogledovali tudi učenci in dijaki. Oktobra 1901 so v Pratru razstavljali čez 20 metrov dolgega in 355 ton težkega morskega volka. Leta 1908 je v Lattermannovem drevoredu je ves mesec gostoval The Royal Wonder Bio Theater, prvi te vrste v Ljubljani. Ob lastni razsvetljavi in koncertni godbi je prikazoval izvirne posnetke z vseh koncev sveta.«
