“Na podlagi vsega tega lahko mirne duše rekonstruiram tale element zgodovine:
Komunistična partija Jugoslavije je s poletjem 1941, po ukazu Kominterne oziroma Stalina, pristala na zavezništvo z zahodnimi državami (ki jih je prej v glavnem samo zmerjala), a je članstvo opozorila, da gre za taktiko. Potem se je trudila v zahodnih zaveznikih zbuditi vtis, da gre za 
iskrene vezi, ne samo za taktične piruete. In da jugoslovanske komuniste zanima predvsem boj proti okupatorju, ne pa revolucionarni pohod na oblast. Za to so dobili mogočne količine pomoči, najrazličnejše vrste (od tod naslov moje spremne študije k dr. Rogersu: Kri in druge stvari). A priporočljivo jo je bilo prikazovati kot sovjetsko pomoč, ki je materialna podoba tiste luči, ki vstaja na Vzhodu. Ali pa kot nekaj, kar bo treba umazanim kapitalistom plačati. Po vojni je zakamufliran odpor do zahodnih zaveznikov smel odkrito na plan, pa seje začelo glasno in odkrito obkladanje Angležev, Američanov in mnogih drugih s »fašisti«, »monarhofašisti«, Churchilla so primerjali s Hitlerjem, Ameriko opisovali kot vodilno silo zla, primerljivo z nacizmom … In tako dalje … Gorje tistim, ki tega niso čisto verjeli in so si drznili to izraziti.
Za slikovit konec: Konec oktobra 1944 se je Josip Broz Tito z vzhoda pripeljal v osvobojeni Beograd — v ameriškem luksuznem avtu, ki so mu ga dali Sovjeti, ki so ga zaplenili Nemcem. Zasedel je Beli dvor, ki ga je zgradil knez Pavel Karađorđević po vzoru angleških podeželskih dvorcev. Kadil je v glavnem ameriške cigarete, na njegovih banketih so stregli razkošno mešanico z zahoda poslani živil ter ruskega kaviarja … V valu terorja, ki ga je zaukazal, pa so bili med okupatorjeve realne in izmišljene sodelavce na gosto posejani tudi anglofili, imperialistični hlapci in podobni razredni sovražniki.”
Alenka Puhar, slovenska prevajalka, publicistka, aktivistka na področju človekovih pravic in strokovnjakinja na področju psihozgodovine
Vir: Sobotna priloga Dela, 7. 3. 2020, Pisma bralcev, str. 31
