Nika Vistoropski (Ona, 11. 2. 2020, str. 11): Strinjam se z vami, da je dokazov o pozitivnem vplivu kulturnega dialoga malo. Standardi obračunavanja z nasprotniki so se zelo znižali.
“Če že samo začnem premišljevati o prihodnosti, postanem anksiozna. Pred nekaj leti sem si še mislila, da so mlade ženske, ki v ta svet nočejo roditi otrok, razvajene. A zdaj vem, da imajo prav. Če bi bila v teh časih mlada in bi se odločala za otroke, bi se najbrž počutila enako. Če bi se nenehno spraševala o tem, ali bodo čez deset let še imeli pitno vodo, o tem, ali bomo klimatski begunci, na katere bodo streljali pred švedsko mejo, o tem, ali nas bo zlom svetovnega bančništva pustil brez vsega, bi tudi jaz tako razmišljala. Je že res, da so imeli ljudje nekdaj otroke tudi med vojnami, kot je res tudi, da bi bilo morda dobro, da bi se človeštvo ohranilo. A le če ima v sebi še kaj dobrega. Če nima, ni nič narobe, da nas narava izloči. Ne, v teh časih imeti otroke res ni lahko.”
