“Tudi na zadnji obletnici mature je bilo tako. Le da tisti večer ni mogla več sama hoditi. Ni šlo. Iza, naša sošolka in njena zaupna prijateljica, je bila tista, ki jo je pripeljala. Bile smo zelo prizadete ob pogledu na njeno shujšano postavo, ki pa jo je še vedno krasil lepo ukrojen kostim. Še vedno je bila to ona. Posedle smo jo jo za bogato pogrnjeno mizo in jo obkrožile – kot nekoč v šoli med odmorom, ko smo sedele skupaj, stikale glave in si izpovedovale dekliške skrivnosti. Čaroben čas, najlepši v življenju mladega človeka, ko so skrbi in težave daleč stran, nekaj tako zelo nepomembnega, kar ne bo prišlo nikdar na vrsto. Pa je! Tisti večer, v domači gostilni zunaj mesta, kjer se včasih še vedno ustavi čas, se je za nekaj ur ustavil tudi za nas. Mija ni hotela, da smo žalostne zaradi nje. Njene proseče oči so nam to povedale. In smo upoštevale njeno željo.”
Marija Deželak
Vir: Ona, ženski magazin Dela in Slovenskih novic, str. 8, 18. 12. 2018
