V Sloveniji je kar nekaj lekarniških oziroma farmacevtskih zbirk, med katerimi še posebej izstopa lekarniška zbirka magistra farmacije Janeza Kristana.
Leta 1928 je v Logatcu odprl prvo lekarno, ki je delovala do nacionalizacije leta 1949. Takrat je iz zasebne prešla v državno lastnino, njen nekdanji lastnik pa je v njej od takrat dalje delal kot državni uslužbenec. K sreči se je ob selitvi lekarne v nove prostore pri zdravstvenem domu ohranila celotna oprema, ki je danes predstavljena kot muzejska zbirka; postavili so jo v prostorih zdajšnje logaške lekarne.
»Pri ohranitvi Kristanove lekarniške zbirke je prišlo do zglednega sodelovanja med več posamezniki in institucijami,« je povedala Renata Gutnik, višja svetovalka za turizem, dediščino in kulturo na občini Logatec. »Kristanova hči Janja Martelanc in sin Dušan sta pred leti zbirko predala v last Lekarni Ljubljana, h kulturno varstveni zaščiti Kristanove dediščine pa so na pobudo Martelančeve pristopili Občina Logatec, Lekarna Ljubljana in Notranjski muzej Postojna, ki je na Logaškem pristojni muzej za varstvo premične kulturne dediščine.«
Gutnikova, ki je s pomočjo magistre farmacije Tilke Jerič, nekdanje upravnice lekarne, pripravila vodnik po lekarniški zbirki, pravi, da je bil farmacevt Kristan zelo poznan po tem, da ni pomagal samo ljudem, ampak je v teh, takrat precej bolj kmečkih krajih, znal pomagati tudi živalim: »Ljudje so v lekarno prihajali tudi iz Trsta in Ljubljane ter celo z Dunaja, saj so ga poznali daleč naokrog. Je skorajda ni bilo živalske ali človeške tegobe, ki je ne bi pomagali odpraviti ali ublažiti pripravki, ki jih je sestavil. Znal je poslušati, saj je bil zelo domač z naravo in je iz nje črpal marsikatero sestavino za svoje recepture. Še zdaj prodajajo čaj za diabetes, ki je v osnovi pripravljen po njegovi recepturi.«
Sprva je lekarna Janeza Kristana delovala poleg železniške postaje, v Serinijevi hiši, »pri Krištofu«, leta 1939 pa se je preselila na novo lokacijo med Tržaško cesto in Tovarniško ulico, v novo hišo Janeza Kristana v Dolnjem Logatcu št. 181. V Kristanovi hiši, eni najlepših v Logatcu, je bilo lekarni namenjenih 96 kvadratnih metrov površine. Nad vhodom in izložbenim oknom je visel napis LEKARNA.
V pritličju so bili prostori za lekarniško dejavnost, v prvem nadstropju je bilo stanovanje Kristanovih, v mansardi pa del prirejen kot sobica »za posle«. Ljudje so v lekarno vstopali skozi vetrolov, najprej v oficino, torej lekarniški prostor, opremljen z lepim, črno poliranim pohištvom iz hrastovega lesa. Na sredini polic oficine je bila v črno ploskev vložena ura, ki jo je ovijala iz svetlejšega lesa izrezljana kača. Police so segale skoraj do stropa, za jemanje stojnic iz zgornje vrste so si zaposleni pomagali s prenosno pručko z držalom. Vogalni del polic je imel simetrično, na obeh straneh vgrajeni omarici z brušenimi stekli na vratih. Tu so bile shranjene substance, ki so spadale med separanda – zdravila, hranjena ločeno od ostalih zdravil.
V desni omarici je bila znotraj separande vgrajena še ena omarica, posebej zavarovana z dodatnim zaklepanjem, kjer so bila shranjena claudenda – zdravila, ki se hranijo pod dvojnim ključem. Ti dve omari sta danes ohranjeni in predstavljeni v posebni sobi logaške lekarne.
Lekarno so 28. novembra 1972 spet preselili, takrat v prostore novega Zdravstvenega doma Logatec na Notranjski cesti 2. Lekarna je dobila 129 kvadratnih metrov neopremljenega prostora. V nove prostore so preselili tudi oficino, črno pohištvo so razporedili ob dveh stenah in ga na novo prepleskali.
Na slovesnosti ob odprtju novih prostorov je trak častno prerezal nestor logaške farmacije Janez Kristan.
V lekarniški zbirki mr. ph. Janeza Kristana je evidentiranih 479 predmetov kulturne dediščine: notranja lekarniška oprema (dve črno polirani omari iz hrastovega lesa iz nekdanje lekarniške oficine, prodajnega prostora), drobni inventar – lekarniško posodje (predvsem lesene, steklene in porcelanske stojnice, menzure, različne patene in embalaža, lončki, stekleničke s kapalkami, lonček za praške), lekarniško »orodje« (sterilizator, različne spatule, žličke, pestili oziroma bati, injekcija, trinožnik, preša, različne tehtnice z utežmi, nosilec pri gorilniku, stojalo, električni grelec, »mašina« za izdelavo svečk, buziljka, uporabljena v veterini, lesena deska, pilularka) in drugo (doprsje dekana zagrebške farmacevtske fakultete dr. Domaca, večja količina nalepk za stojnice različnih dimenzij).
Glavnina predmetov so lekarniške stojnice (»štangefes«, iz nem.). Porcelanske stojnice so uporabljali za mazila, steklene za tekočine, lesene pa za trdne ali poltrdne snovi.
Vseh stojnic je 384.
Številnejše so tudi stekleničke s kapalkami, ki jih je kar 19 in so različnih velikosti. Ostalih predmetov je bistveno manj, do pet primerkov, izjema so nalepke za stojnice različnih dimenzij, barv in oblik, ki jih je skupaj 425.
Zbirko zaključujejo tri enciklopedije Meyers Encyklopädische Werke, izdane na Dunaju 1899, ki jih je mr. ph. Janez Kristan 1933. poklonil dolnjelogaški šoli z lastnoročno napisanim posvetilom in štampiljko Lekarne Logatec. V šolski knjižnici so dragocene enciklopedije hranili kar 76 let in jih 2009 izročili Tilki Jerič, ki je z njimi lekarniško zbirko zaokrožila z veliko dodano vrednostjo.
Kdo je bil mr. ph. Janez Kristan? Prvi logaški lekarnar se je rodil 4. januarja 1894 v Mengšu, umrl je 28. januarja 1975, pokopan pa je na ljubljanskih Žalah. Leta 1919 se je vrnil iz ujetništva v Italiji in se odločil za študij farmacije v Zagrebu. Prvo pripravniško delo je še kot študent leta 1919 opravil v Ljubljani, takoj zatem se je zaposlil pri dr. Rihardu Karbi v Kamniku, kjer je ostal leto dni. Še pred tirocinijem, praktičnim izpitom za farmacevta, ki so ga študenti opravljali še v času študija, je polovico leta delal v vojaški lekarni pri Neaplju. Kot študent je pozneje delal pri Šavniku v Kranju, Prohazki v Ljubljani ter dva meseca pri Brilliju v Litiji. Študij v Zagrebu je z magisterijem zaključil 22. julija 1922. Nato se je zaposlil v lekarni Sušnik v Ljubljani. Leta 1927 mu je tedanja lekarniška zbornica podelila koncesijo in naslednje leto je v Logatcu, »pri Krištofu« ob logaški železniški postaji odprl prvo lekarno. Med vojno je ogromno pomagal partizanom, ne le z zdravili, temveč tudi z živili. Po vojni je bil dolga leta član občinskega odbora in dejaven na širšem družbenem področju.
V logaški lekarni je bila v letih od 1961 do 1994 zaposlena Tilka Jerič, mag. farm., ki je Janeza Kristana zelo dobro poznala.
»Svojega znanja, ki ga je imel neizmerno veliko, ni ljubosumno čuval,« se spominja Jeričeva.
»Ves čas, ko sva skupaj delala, mi je dejal, naj ga pokličem, ko ga bom potrebovala. Vedno je bil pripravljen pomagati, samo takrat naj se ga ne moti, kot je dejal, kadar je župca na mizi, torej med 12. in 14. uro. Sicer pa je bil zelo strog in dosleden, a hkrati topel do ljudi.«
Kot je še povedala Jeričeva, je bil Kristan čustveno navezan na svojo lekarno, ki jo je imel neizmerno rad: »Večkrat mi je govoril, da mora imeti lekarna tudi malo romantike. Zelo pomemben se mu je zdel odnos do strank, prav tako pomembno je bilo zanj, da si se znal s človekom pogovoriti, ga pogledati v oči in ga nato povprašati, če se je zdravstveno stanje kaj izboljšalo. Kristan je vedno govoril, da mora bolnik oditi iz lekarne že na pol ozdravljen. Ni dovolj le kemija, tudi čustva so pomembna. Lekarna so ljudje, tako sem zapisala tudi v svoji knjigi o logaški lekarni, ljudje na eni in na drugi strani, za pultom in pred pultom.«
Primož Hieng
