Matjaž Brojan je upokojeni radijski novinar in publicist, rezbar, zbiratelj vsega, kar je povezano z našo dediščino, tudi skrbni zapisovalec domžalske preteklosti. Je poznavalec za Domžale tako značilne slamnikarske dejavnosti in tudi s tega področja je ustvaril imenitno zbirko dokumentov, predmetov, strojev in slamnikov, ki so zdaj v Slamnikarskem muzeju v Domžalah. O slamnikarstvu je napisal celo obširno knjigo Slamnata sled Domžal. Leta 2008 je prejel Steletov nagrado, leta 2013 pa Zlato priznanje občine Domžale.
Tudi etnološka hiša v zaselku Znojilo nad Lukovico, ki jo je zasnoval po navdihu Jožeta Karlovška – načrte je izdelal Jože Motoh –, je njegovo delo. V dveh spodnjih prostorih si je uredil mali muzej, bogat po svoji vsebini in zbirkah, ki jih je ustvaril v vseh teh letih.
To so zbirke poličev, značilnih dolenjskih vrčkov za vino z napisi, resnimi in šaljivimi, zbirka starih ključavnic in ključev, stene krasijo stare ure, police pa polnijo majolike, potičniki, piskri, obliči, zvončki, posebej pa mu je ljuba in dragocena zbirka svetil. Ko odpre staro skrinjo, nam predstavi še izjemno zbirko sekir.
Vse te predmete je vestno zbiral in urejal, saj jih je tako ohranil naslednjim rodovom kot spomin in opomin na neko davno preteklost. Ko že govorimo o Brojanovi zbirateljski strasti, redu in vestnosti, urejenosti in preglednosti, ne smemo mimo obsežne zbirke člankov in drugih zapisov, ki jih jutro za jutrom striže iz časnikov in drugih tiskanih publikacij ter jih vestno shranjuje v številnih mapah in fasciklih. V njegovi hemeroteki, kot strokovno pravimo taki zbirki, je zagotovo več kot 200.000 izrezkov o več kot 200 vitalnih slovenskih temah, še posebej pa o Domžalah.
Posebnost je njegova domača knjižnica, v kateri je 12.000 knjig, med njimi je domžalska bibliografija s 300 do 400 knjigami in z vsemi publikacijami, ki so v Domžalah kdaj izšle. Brojan ocenjuje, da hrani približno od 90 do 95 odstotkov vsega, kar je bilo o Domžalah kdaj objavljenega.
Težko bi izbrali, katero zbirko bi predstavili tokrat, saj je vsaka po svoje zanimiva in bogata, zato odločitev prepuščamo kar Matjažu Brojanu: »Svetila sem izbral morda zato, ker živimo čas, ki ob zdajšnjih družbenih in vsakršnih razmerah potrebuje svetlobo, to je čas praznine in teme. Ta svetloba ni le pradanost davnine in kategorija fizike, je prispodoba duhovno vrednega in dobrega. Kljub časom, ki nam prinašajo temo, je svetloba še toliko bolj potrebna. Univerzalno upanje je to, da naš narod naposled posvetli svetloba odnosov dobrega in vrednega in da se razklene večna slovenska ukletost teme: Luč, ljudje! Eden drugemu ogenj dajmo!, pa bo svet morda lepši. Takrat naposled bo svetloba tudi del nas.«
Brojan se je za predstavitev zbirke svetil odločil tudi zaradi tega, ker sta učenca Osnovne šole Rodica, takrat osmošolca Jan in Luka Žabkar pod mentorskim vodstvom Martina Maha, profesorja fizike in matematike, ter Vilme Vrtačnik Merčun, profesorice geografije in sociologije, marca 2015 o tem pripravila obširno raziskovalno nalogo s področja tehnike in tehnologije.
»Cilj raziskovalne naloge je bil popisati vsa svetila, ki jih hrani Matjaž Brojan v svoji bogati etnološki zbirki,« sta zapisala Jan in Luka.
S tem sta nam odprla okno v svet te imenitne zbirke. »Svetila sva razvrstila glede na gorivo oziroma način delovanja, in jih umestila v zgodovinsko obdobje, v katerem so jih uporabljali. Ugotovila sva, da je v zbirki 242 svetil. Največ je svetil na vosek, kar 40 odstotkov, na petrolej jih je slaba četrtina, 20 odstotkov je svetil na električno energijo: na akumulator, baterijo, dinamo in elektriko iz omrežja. Poleg tega je v zbirki še nekaj svetil na plin, med njimi številne karbidovke. Dragocena, čeprav maloštevilna, so svetila na trske (čelešniki) in olje (oljenke in leščerba), ki spadajo med najstarejša svetila. V zbirki so tudi tri bakle, od katerih je ena iz voska, ostali dve pa svetita z izgorevanjem petroleja. Med najstarejše sveče spadajo tiste iz čebeljega voska, ki imajo tudi lep vonj. V zbirki je veliko vrst starinskih sveč, ki so prišle na naš trg v 30. letih 19. stoletja, dve pa sta parafinski, ki jih poznamo od 60. let 19. stoletja.«
S tem bogate zbirke svetil še ni konec. Jan in Luka sta med drugim popisala tudi svečnike: »Brojanove svečnike sva razdelila v štiri skupine. To so namizni, prenosni, sakralni in posebni svečniki, razlikujejo pa se tudi po materialu in obliki. V cerkvah so svečnike uporabljali od 14. stoletja dalje, voščeni svitek od konca 18. stoletja, zazrcaljeni svečnik pa od 19. stoletja dalje. V to skupino uvrščava tudi kajfeže, ki so jih uporabljali za prižiganje in ugašanje oddaljenih sveč. Čeprav so laterne uporabljali že od 16. stoletja dalje, pa se Brojanove laterne uvrščajo v 19. stoletje, ker so zastekljene. Med laternami za sveče razlikujeva prenosne, pokopališke, furmanske in okrasne.«
Zelo bogata je zbirka svetil na petrolej, ki so jih uporabljali po letu 1870, sta še zapisala Jan in Luka Žabkar: »Med njimi so rudarske in železničarske svetilke, furmanske laterne na petrolej ter namizne in prenosne petrolejke, ki so najštevilčnejše, saj jih je v zbirki kar 36. Posebnost je cikovec, ki je namizno svetilo domžalskih slamnikarjev s konca 19. stoletja. V zbirki so tudi stenska petrolejka in posode za prenašanje petroleja. Na prelomu 19. v 20. stoletje so za fijakarske, rudarske, železničarske in ladijske svetilke uporabljali karbidovke, ki so gorele na plin acetilen. V zbirki je še nekaj novejših plinskih svetilk, ki so namenjene predvsem za kampiranje in ribištvo. Med električnimi svetilkami je nekaj starih z začetka elektrifikacije. Posebej sva opisala nekaj posebnosti, kot so svečnik s pomičnim tulcem iz 18. stoletja ter svečnik s kajfežem in podajalnik svetlobe.«
Toliko o zbirki učenca Jan in Luka Žabkar, Matjaž Brojan pa dodaja, da je z zbiranjem svetil začel leta 2000, potem ko je o njih pripravil radijsko oddajo:
»Kupoval sem jih na bolšjem trgu, marsikaj sem našel na odpadih in na podstrešjih ali pa so mi jih ljudje podarili. Zdaj lahko rečem, da spada zbirka svetil med največje v Sloveniji in da presega okvirje drugih muzejskih zbirk.«
Še sklepna Matjaževa misel o predmetih v njegovih zbirkah: »Na predmetni svet ne gledam le kot na prazno materializacijo nečesa. Predmet je spomin na izdelovalca, na to, kar predmetno predstavlja. Za predmetom je običajno skrito veliko več tistega, kar sam lahko pove.
Posebno dragoceni so predmeti mojih prednikov in ljudi, ki so me imeli radi in jaz njih. V zbirkah želim ohranjati čim več domžalskega.
Žal si nisem za vse zapisal, kdo vse mi jih je zapustil in podaril.«
Primož Hieng
