Ko je bil moj oče še živ, mi je večkrat prigovarjal: “Enkrat me boš pa vzel na jadrnico…”
In jaz sem mu vedno odgovoril: “Dragi fotr, z največjim veseljem, samo vzem si cajt!” In iskreno sem mislil. Res sem mu hotel narediti to veselje. Kot družina nismo nikoli pluli, zato se mu je verjetno zdelo nobel, da se njegov sin znajde na plovilu in se gre navtiko. Nato je prišla nesreča, mi očeta v hipu vzela in želje mu nikoli nisem mogel izpolniti.
In ko je pred dobrim tednom moja 75- letna mama izjavila, da bi z veseljem šla z nami na jadrnico, sem presenečeno in hkrati navdušeno pobuljil. Tega od nje nisem pričakoval, vedno se mi je zdelo, da se raje drži trdnih tal…
In seveda nisem pomišljal – dobil sem priložnost, da vsaj mami izpolnim željo, ki je očetu nisem uspel.
In zgodil se nam je fantastičen teden na morju, vreme sanjsko, vzdušje super veselo, mamo smo celo vrgli na finto in jo, ne da bi prej vedela, peljali v njen ljubi Veli Lošinj, kjer smo Romihi nekoč preživeli skoraj vse dopuste…
Na koncu lahko samo ugotovim, da bom na svoj način povedal tisto, kar so milijoni pred mano in bo vedno držalo: pravi trenutek je ZDAJ! In prelahkomiselno izrečene besede “bomo enkrat…”, lahko v hipu postanejo trpko spoznanje: “Ne bomo nikoli.”
Hvaležen, da sem dobil popravca.
Od preteklosti se lahko učimo, prihodnost lahko zgolj načrtujemo, sedanjost pa držimo v rokah.
Vir: FB
