“Samo en razlog je: rodil sem se bolan in ta bolezen je, da se nikoli ne počutim živega. Vse življenje sem dvomil o svojem življenju, zato se tako trudim obstajati, in zdaj ste mi podelili to dosmrtno priznanje, prvič nekaj resničnega – da sem mrtev! Najlepša hvala!”
“Ne glede na to, koliko sem ustvaril, delam vedno več, še toliko novih stvari moram izdelati, toliko je novih idej in potreb. Vse se tako hitro spreminja, nastajajo potrebe, ki jih še pred nekaj leti ni bilo, zato je nanje treba odgovoriti.”
“Ko spustiš v šolo dečka, kakršen sem bil, je isto, kot če bi golega pustil na luni. Imel nisem niti najmanjše ideje o tem, kaj mi ljudje za katedrom govorijo, zakaj, kakšna so pravila … Zato je bil moj edini način, da preživim, tako, da jih v svoji domišljiji mučim. Tudi danes ne razumem ničesar, vsaj to pa lahko, da ni ravno širše sprejemljivo mučiti ljudi. Poskušam ustvariti svoj svet. To je vse.”
“Bil sem brez prihodnosti in idej o prihodnosti. Ničesar nisem počel, z nikomer se nisem pogovarjal, nisem imel prijateljev, še pohištva nisem imel v sobi. Bil sem zelo zaprt in nisem imel nobenih sanj. Potem sem se odločil, da bom vendarle obstajal in spoznal, da je edina stvar v življenju, ki jo lahko počnem, ustvarjanje. In ker sem bil tako zelo na tleh, sem začel neprekinjeno ustvarjati. Šele pri 50. sem priplaval na površje in zdaj sem nad gladino in nadaljujem z delom.”
Philippe Starck, francoski oblikovalski zvezdnik
Vir in več (vredno branja): https://www.delo.si/magazin/zanimivosti/vesoljec-svoje-dobe-172458.html
