Ta rozetasta, do meter visoka, grmasta, brezstebelna rastlina, ki ima približno 20 mesnatih, debelih listov, dolgih 40-50 cm, je vsekakor ena najbolj vsestransko uporabnih rastlin na našem planetu.
Njen matični izvor sicer sega v Afriko. Beseda aloe je afriškega izvora in označuje pretežno stepsko rastlino z mesnatimi listi, beseda vera izvira iz lat. verus in pomeni »pravi« – s tem je nakazano, da gre za pravo oziroma zdravilno alojo. Sorodne vrste najdemo tudi v Sredozemlju in Indiji. Spada v družino zlatokorenovk (Asphodelaceae). V prejšnjem stoletju so ljudje ponovno začeli odkrivati vse njene koristi. Potrebe po aloe veri so se povečale, zato so jo pričeli intenzivno gojiti na plantažah – nasade danes najdemo v Srednji in Južni Ameriki, Severni Afriki, Sredozemlju, na Kanarskih otokih, v Južni Afriki, na Šrilanki, na jugu Kitajske in v Avstraliji.
Nekaj zgodovina
Alojo naj bi uporabljali že Sumerci in Egipčani 4.000 let pr. n. št. Prvi zapis o aloji je bil v egipčanskem papirusu iz časa 1.550 let pred našim štetjem. Stari Egipčani so jo baje uporabljali kot losion za nego kože. Imenovali so jo »rastlina nesmrtnosti«. Stari Rimljani so alojo poznali in jo uporabljali kot zmes, znano pod imenom hiera picra. V pripravku so bili aloja, mastiks (dišeča smola iz drevesa Pistacia lentiscus var. chia), cimet, žafran, azarum (eterično olje iz nekaterih vrst kopitnika Asarum sp.) in nekaj drugih dišavnic. K temu so lahko dodali še med. Tak pripravek naj bi deloval rahlo odvajalno, izboljševal prebavo in dobro vplival na splošno počutje. Okoli 600 let pred našim štetjem se je razširila na vzhod, v Arabijo, Perzijo in Indijo. Arabci so jo poznali pod imenom »puščavska lilija«. Iz alojinih listov so stiskali sok in gel ter ga shranjevali v boršah iz kozje kože. Alojino kašo so sušili na soncu in zmleli v prah. Pet stoletij pred našim štetjem so alojo gojili na Sokotri in jo prodajali na daljni vzhod prav do Malezije in Kitajske. Hindujci so jo imenovali tihi zdravilec, kitajski zdravilci pa so jo poznali kot zdravilo ravnovesja. Baje je Aleksander Veliki ravno zaradi plantaž aloje osvojil Sokotro in alojo uporabljal za zdravljenje svojih vojakov.
Zdravilne lastnosti
Zdravilne lastnosti aloje pripisujejo polisaharidom, antrakinonom in lecitinom, Vitamin A, E, B12 ter C. Najpomembnejše zdravilne učinkovine v aloe veri so derivati antracena in alkilni kromoni. Derivati antracena povzročajo nabiranje vode v črevesju, povečajo pritisk in spodbujajo delovanje črevesja. Znanstvena posvetovalna komisija za zdravljenje z rastlinami ESCOP (European Scientific Cooperative on Phytotherapy) jo priporoča pri zaprtju, vendar lahko preparate aloje uporabljamo le prehodno (največ dva tedna).
Uporaba
Iz listov se prodobiva zdravilni alojin sok. Uporabna je nekaj let stara rastlina, iz listov pa izločijo alojin sok, gel in smolo.
Aloe vera vsebuje poleg zdravilnih sestavin tudi precej hranilnih snovi, kar je morda delno vzrok za pospešitev okrevanja po operativnih posegih. Zdravilni učinek aloje ni omejen samo na kožne poškodbe, mehurje, pike insektov, glivična vnetja, ozebline, sončne opekline in podobne poškodbe, ampak kaže tudi izboljšanje alergijskih reakcij, herpesa, aken, rozaceje, psoriaze in ekcema. Poleg zunanje uporabe se lahko uporablja tudi oralno, vendar bolniki zaradi grenkega okusa pogosto uporabijo komercialne pripravke brez grenkega aloina. Ti pripravki so po izkušnjah uporabnikov manj učinkoviti, predvsem pa sorazmerno dragi, zato se vračajo na uporabo sveže rastline.
Komercialno se aloja predeluje predvsem v kozmetični industriji v oblike pilul, sprejev, losionov, napitkov, želejev in krem. Predelava aloje v koncentrat in kasnejše skladiščenje ter uporaba predstavljajo za industrijo kar zahteven postopek, saj brez konzervansov v koncentratih hitro zrastejo glivice.
Alojin gel so začeli temeljito raziskovati šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Pozneje so se raziskave razširile iz zdravljenja opeklin še na zdravljenje drugih obolenj, kot so rana na želodcu, vnetje dlesni, akne in preležanine.
Pri celjenju ran alojin gel rane ne zapre nepredušno, tako da omogoča dostop zraku. Poleg vlažilnega učinka aloe vera gel tudi ščiti rano pred zunanjimi dražljaji ter zavira rast bakterij. Alojin gel vpliva tudi na krepitev imunskega sistema. Alojin gel vsebuje kar od 96 do 99 odstotkov vode. Od drugih sestavin je največ sluzi. Aloja vsebuje tudi pomembne encime, med njimi bradikininazo, ki razgrajuje bradikinin, tkivni hormon, ki povzroči nastanek vnetij, in tirozinaza, ki razgrajuje tirozin, iz katerega v koži nastaja kožni pigment melanin. Tirozinaza preprečuje nastanek rjavih hiperpigmentiranih pik na koži obraza in rok pri starejših ljudeh. Aloe vera je zelo učinkovita tudi pri gnojnih mozoljih (odlično dezinficira kožo), odlično pa se obnese tudi pri mastni, razdraženi in vneti koži. Nepogrešljiva je pri glivičnih obolenjih kože, pikih žuželk in ekcemih, učinkovito pa pomaga tudi pri zdravljenju različnih športnih poškodb (zvinov, pretegnjenih mišic in kit).
Alojin sok
Alojin sok pridobivajo iz naravnega, hladno stisnjenega stoodstotnega alojinega gela. Po zaslugi hladnega stiskanja aloe vera sok ohrani encime, ki sicer v postopku pasterizacije prenehajo delovati.
V alojinem soku so prisotni polisaharidi, ki delujejo protivnetno v ustni votlini, na dlesnih, v žrelu, prebavilih in celo pri rani na želodcu. Novejše raziskave pa kažejo, da imajo kompleksno zgrajeni polisaharidi stimulativno delovanje na imunski sistem. Številni proizvajalci se trudijo odstraniti iz alojinega soka (in gela) snov aloin, ki deluje kot blago odvajalo. Uporablja se kot odvajalo, ki povzroči krčenje črevesja in stimulira črevesno peristaltiko. Prepreči vsrkavanje vode skozi črevesne stene in tako zmanjša zgoščenost črevesne vsebine. V večjih količinah povzroči neravnovesje elektrolitov, diarejo in abdominalne bolečine.
Vendar pa ima aloin v zelo majhnih količinah tudi antibakterijsko in protivirusno delovanje, zato je dobro, da je v majhnih količinah vseeno prisoten. Alojinega soka ne smemo piti v neomejenih količinah – priporočena dnevna količina alojinega soka je okoli 3–6 decilitrov.
S. J.
