Pred nekaj dnevi sem imel sila zanimiv pogovor s sodelavcem, ki me je resnično fasciniral.
V Singapurju velika večina ljudi živi v blokih, po nekih ocenah je skoraj 90 % prebivalstva v večnadstropnih stavbah. Sem eden od teh, ki živijo v soseskah z bloki in stolpnicami. Na splošno bi lahko rekel, da nekih tesnejših stikov med sosedi ni. Gre za stresno družbo s hitrim tempom, kjer so ljudje večji del dneva od doma in poleg domačinov iz različnih etničnih skupnosti imamo ogromno tujcev iz vsega sveta.
Pogosto, ko čakaš na dvigalo, stoji poleg tebe oseba in nekateri pozdravijo, nekateri ne. Ko se pogovarjam s tastom in taščo, mi vedno povesta, da je bila skupnost močnejša in bolj povezana v letih, ko so živeli v manjših vaseh. Vsi so se poznali med sabo in ko je nekdo imel težave, so en drugemu pomagali. Z eliminacijo podeželja v 70-ih letih so se preselili v bloke in začelo se je novo življenje, na katerega se nekateri nikakor niso mogli navaditi, saj so s sabo v stanovanja prinesli celo kokoši in svinje. Moderne tehnologije in sodobni način življenja so v zadnjih desetletjih prinesli toliko sprememb, da mnogi od ponedeljka do petka doma samo prespijo.
Pa vendar vedno obstajajo pozitivne izjeme in primeri dobre prakse.
Sodelavec mi je namreč povedal, da tudi on živi v bloku, v katerem živi približno 200 oseb in pri njih je drugače, saj so koristno združili sodobne naprave s klasičnim sosedskim načinom življenja. Tudi v njihovem bloku se večina stanovalcev ni poznala med sabo, potem pa je nekdo predlagal “Dan spoznavanja”. Ker je prišlo veliko ljudi, so se številni spoznali med sabo in začele so se iskriti ideje.
Najprej so naredili svojo Facebook stran in WhatsApp kanal, s pomočjo katerega si izmenjujejo sporočila ter se tako obveščajo o določenih dogodkih in spremembah.
Zaradi hitrega prenosa sporočil vsi v skupini takoj izvedo o pojavu kakšnih sprememb, drug drugega informirajo o novostih in v primeru odsotnosti več pozornosti posvetijo stanovanju odsotnih, kar zmanjša tveganje za vlom.
Zadeva je tudi izjemno priročna. Če izgine hišni ljubljenček, sosedje pomagajo pri iskanju. Lokomotive skupine so upokojene učiteljice in ravnatelji, ki skupaj z ostalimi iščejo kakršne koli opcije, kako se sprostiti in kako spoznati nekaj novega. Do sedaj so organizirali izlet v Malezijo, redno organizirajo tudi otroške delavnice in si en od drugih sposojajo orodje ter otroške vozičke. Ko ima nekdo odvečna oblačila za otroke, jih najprej ponudijo v lastni skupini in si tako pomagajo znižati stroške.
Če nekdo potrebuje kladivo ali lestev, samo vtipka sporočilo v skupini in v nekaj minutah dobi nekaj ponudb.
Skupnost je postala v nekaj mesecih tako močna, da so od občine dobili celo dovoljenje za ureditev urbanih vrtičkov na strehi bloka, kjer pridelujejo nekaj zelenjave in začimb za lastne potrebe.
Ravno v ponedeljek pa se jim je zgodil zanimiv dogodek. Začel se je ramadanski post in ena od družin je pripravila toliko jedi za večerjo, da je vse v bloku povabila, naj pridejo k njim prevzeti nekaj hrane. Ko je moj sodelavec prišel do njih, je bilo pri vratih že nekaj družin, ki so veselo odnašali sladice in ostale dobrote. Na splošno zadovoljstvo so se vsi dobro najedli, potem pa je v skupini samoiniciativno padla ideja, da se za sosedo zbere tudi nekaj denarja, kar ji bo omogočilo vsaj delno povrnitev stroškov.
Ko so ji prinesli denar, je bila izjemno presenečena, potem pa jim je obljubila še eno večerjo.
Ko ljudje stopijo skupaj in začnejo delati v splošno dobro skupnosti, so možnosti uspeha mnogo večje, kot če bi se istega projekta lotil samo en posameznik. Ljudje dobijo nove prijatelje in se udeležijo zanimivih projektov, pri tem pa se tudi razvija močan proces empatije, ki je lahko dodatna varnostna mreža v primeru večjih izzivov.
Kajti v primeru viharja na morju bodo poleg družinskih članov in najboljših prijateljev ravno dobri sosedje nas rešilni jopič.
Ahmed Pašić, slovenski aktivist, antropolog, družbenopolitični delavec, politolog, kolumnist
Vir: FB
