Katastrofalna oskrba
Skoraj 19.000 prošenj za sprejem v domove, okoli 7.000 jih čaka na takojšen sprejem. Razmere so vse prej kot rožnate. V domovih pa je poleg pomanjkanja prostora akutno še pomanjkanje pri številu zaposlenih (ki so tudi slabo plačani), svojci poročajo o katastrofalni oskrbi, ponekod se v sobah stiska tudi po pet ali celo šest starejših oseb. Denarja za gradnjo novih domov vlada ni predvidela, čeprav se delež starejše populacije iz generacijo v generacijo povečuje.
Mnogi starostniki si v domovih za starejše komaj privoščijo celo podstandard. Veliko jih zato biva v sobah z več posteljami, umivajo jih na tri tedne … Zaposlenim, ki so močno preobremenjeni, včasih kakšen od starostnikov pade po tleh, posledice so zlomi in druge poškodbe. Odgovorni v domovih pa odgovarjajo, da je zaposlenih toliko, kot jih narekujejo standardi in normativi. Vsi pa se strinjajo, da jih je treba spremeniti.
Sobe s šestimi starejšimi ljudmi
“Gradnje novih domov v prihodnjih letih ni pričakovati, ker v našem proračunu sredstva za to niso zagotovljena,” pravi Tomaž Čebulj, vodja sektorja za upravljanje izvajalskih organizacij na Direktoratu za socialne zadeve. Celo več: čeprav naj bi domovi v skladu z 10 let starim pravilnikom do leta 2021 poznali le še eno- in dvoposteljne sobe, se zdi ta cilj v tem trenutku povsem nerealen. Več kot tisoč tri ali celo večposteljnih sob je namreč mogoče najti v domovih, v nekaterih imajo celo več sob, v katerih se stiska po šest starejših ljudi.
Prilagoditev prostorov, da bi zadostili pogojem iz pravilnika, je izključno v domeni domov in zato veliko finančno breme. Problem je, da je vlada sprejela pravilnik, ne pa tudi strategije, kako se bo takšen cilj dosegel. Vsak dom se je torej moral znajti po svoje in delati v smeri in zmožnostih, ki so jim bile dane.
Prtožbe pa kar “dežujejo”
Zato je seveda ogromno pritožb s strani oseb, ki imajo svojce v domovih za starejše. Ker je premalo osebja, storitve niso zagotovljene v skladu z zakonodajo in pravilniki. Pojavljajo se številne kršitve. Pritožbe, ki jih na račun stanja v domovih za starejše prejme tudi varuh človekovih pravic, se nanašajo na vsa področja delovanja, začenši s sprejemom v ustanovo. Največ težav je v primerih tistih namestitev, do katerih pride na podlagi sodnega postopka. Tu se srečujemo s situacijami, ko so posamezniki nameščeni na hodnike, v skupne prostore in jedilnice, kar je absolutno nedopustno.
Med nenapovedanimi obiski domov, v katerih imajo varovane oddelke, so odkrili pomanjkljivosti glede bivalnih razmer, urejenosti in opreme, odnosa osebja ter zdravstvenih storitev, na kar opozarjajo tudi varovanci sami ter njihovi svojci. Za mnoge je problem plačilo doma, pritožbe se nanašajo na pomanjkanje osebja, pa tudi na odnos osebja oziroma zagotavljanje potrebne oskrbe in nege. Socialna inšpekcija letno prejme le okoli 20 pritožb, a se več kot polovica nanaša na zdravstvene storitve, ki pa niso v njihovi pristojnosti.
Kaj bi prinesel zakon o dolgotrajni oskrbi?
Dodaten strah, povezan predvsem z zvišanjem cen oskrbe v domovih za starejše, seje predlog zakona o dolgotrajni oskrbi. Ta namreč predvideva novo obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Po novem naj bi vsi plačevali 0,48 odstotka od zavarovalne osnove.
Za upokojence to pomeni, da bi plačevali od 1,4 do 19,8 evra na mesec, zaposleni pa od 4,3 do 31,6 evra na mesec. Če se bodo stroški dolgotrajne oskrbe z novo zakonodajo dejansko povečali, to v bistvu pomeni socialni genocid. Si tega res želimo? Že zdaj je oskrba v domovih stane preko 1000 evrov. Kdo si bo to sploh lahko privoščil? Bodo starejši umirali v lastnih izločkih v zadnjih sobah, če bodo te sploh obstajale? Zadeva je več kot alarmantna, a se zdi, da ji sedanja vlada res ni kos, zato jo pometa pod preprogo.
J.S.
