Nemška AfD je po zgodovinskem volilnem uspehu znova v središču Evrope, družbena omrežja pa je preplavil posnetek njene voditeljice Alice Weidel, v katerem napoveduje enega najostrejših preobratov nemške migracijske politike doslej. Če bi AfD prevzela oblast, želi zapreti meje za nezakonite vstope, močno omejiti socialne ugodnosti za nekatere migrante in izvesti vračanja tujcev v bistveno večjem obsegu. Po rezultatu, ki ga je AfD dosegla včeraj, takšen scenarij nenadoma ni več videti tako oddaljen.
View this post on Instagram
Nemška politika se je v nedeljo, 6. septembra 2026, močno zatresla. Na deželnih volitvah v Saški-Anhalt je Alternativa za Nemčijo dosegla približno 43,8 odstotka glasov in daleč za seboj pustila CDU, ki je pristala pri približno 17 odstotkih. Za AfD je bil to zgodovinski rezultat. Stranka je dobila skoraj polovico vseh glasov in po trenutnih rezultatih približno 39 od 83 sedežev v deželnem parlamentu. Do absolutne večine ji manjkajo le trije poslanci.
To sicer še ne pomeni, da bo AfD tudi vodila deželno vlado. Druge večje stranke še naprej zavračajo koalicijsko sodelovanje z njo. Toda politično sporočilo volitev je težko spregledati: AfD je v eni nemški zvezni deželi postala daleč najmočnejša politična sila. In prav zato se zdaj ponovno množično širijo stare izjave njene sopredsednice Alice Weidel o tem, kaj bi stranka naredila, če bi nekoč dobila oblast tudi na zvezni ravni.
»Nemške meje bomo zaprli«
Weidel je že januarja 2025 na kongresu AfD predstavila načrt za prvih 100 dni morebitne vlade AfD. Njeno sporočilo je bilo neposredno. Nemčija bi po načrtih stranke močno okrepila nadzor meja ter začela zavračati ljudi, ki bi želeli v državo vstopiti nezakonito oziroma brez zahtevanih dokumentov. AfD v svojem programu zagovarja stalni nadzor meja in bistveno strožjo migracijsko politiko.
Weidel je pozneje na vprašanje nemške televizije ARD dejala celo, da bi bila Nemčija pripravljena postaviti fizične ograje na meji, če bi bilo to potrebno. To je precejšnja sprememba za državo, ki je bila še pred dobrim desetletjem simbol politike odprtih vrat.
Manj socialnih prejemkov
Drugi del načrta posega neposredno v nemški socialni sistem. AfD želi omejiti izplačevanje denarnih socialnih prejemkov prosilcem za azil ter pomoč v večji meri zagotavljati prek plačilnih kartic in materialnih ugodnosti. Ljudem, ki nimajo več pravice ostati v Nemčiji in bi morali državo zapustiti, bi stranka socialne prejemke zmanjšala na zakonsko dovoljen minimum. Weidel in AfD že dalj časa trdita, da sedanji nemški sistem predstavlja preveliko finančno spodbudo za migracije. Kritiki pa opozarjajo, da bi takšni ukrepi močno prizadeli tudi ljudi, ki so še v postopkih odločanja o azilu.
Beseda, ki je v Nemčiji sprožila vihar: »remigracija«
Največ polemik povzroča izraz, ki ga je AfD začela uporabljati vse bolj odkrito. Remigracija. Weidel je na kongresu dejala, da nima težav s tem izrazom, če pomeni vračanje velikega števila ljudi, ki po njenem nimajo pravice ostati v Nemčiji. AfD pod izrazom med drugim razume: deportacije ljudi brez dovoljenja za bivanje,
- vračanje zavrnjenih prosilcev za azil,
- deportacije tujih kriminalcev,
- vračanje beguncev, ko razlog za njihovo zaščito preneha.
Toda izraz je v Nemčiji izredno občutljiv, saj ga nekateri skrajno desni krogi uporabljajo precej širše, tudi za ideje o odhodu ljudi migrantskega porekla, ki imajo sicer zakonito pravico živeti v državi. Zato je Weidelina uporaba besede povzročila silovite politične odzive.
Včerajšnje volitve so vse skupaj postavile v drugačno luč
Še pred nekaj leti so nasprotniki AfD takšne načrte lahko odpravili kot program stranke, ki bo skoraj zagotovo ostala daleč od oblasti. Po 43,8 odstotka glasov v Saški-Anhalt je ta argument precej težje uporabljati. AfD je tam več kot podvojila svojo podporo glede na prejšnje deželne volitve in postala daleč največja stranka. Njen glavni kandidat Ulrich Siegmund je rezultat označil za zgodovinskega.
Migracije, kriminal, življenjski stroški in nezadovoljstvo z zvezno politiko so bili med pomembnimi temami kampanje. Rezultat pa odpira precej neprijetno vprašanje za tradicionalne nemške stranke: kaj se zgodi, če AfD podobno podporo začne dobivati tudi drugod po Nemčiji?
AfD raste tudi na državni ravni
AfD ni več samo vzhodnonemški protestni fenomen. V nacionalnih raziskavah javnega mnenja se njena podpora že giblje okoli četrtine oziroma celo blizu 30 odstotkov volivcev, zaradi česar je postala ena najmočnejših političnih sil v državi. Pri tem obstaja velika ovira. CDU/CSU, SPD, Zeleni in druge večje stranke še vedno vztrajajo pri tako imenovanem Brandmauerju, političnem »požarnem zidu«, po katerem z AfD ne sklepajo koalicij.
Toda večja ko postaja AfD, težje je sestavljati vlade brez nje. Saška-Anhalt je zdaj praktičen primer tega problema. Če ena stranka dobi skoraj 44 odstotkov glasov, morajo skoraj vse ostale politične sile sodelovati med seboj, če jo želijo obdržati zunaj vlade.
Tudi Merz je že zaostril migracijsko politiko
Ironično je, da del idej, zaradi katerih je bila AfD še pred nekaj leti predstavljena kot skrajna, danes v blažji obliki izvaja tudi nemška zvezna vlada. Vlada kanclerja Friedricha Merza je že okrepila nadzor meja in zaostrila pravila glede nezakonitega vstopa. Nemška migracijska politika se je torej že premaknila precej bolj v desno kot v času kanclerke Angele Merkel. AfD pa trdi, da to še zdaleč ni dovolj. Weidel želi bistveno obsežnejša vračanja migrantov, ostrejši socialni sistem in praktično popoln nadzor nezakonitega prehajanja meja.
Bi Alice Weidel lahko nekoč postala kanclerka?
Trditve na družbenih omrežjih, da je Weidel že nekakšna »prihodnja voditeljica Nemčije«, so za zdaj pretirane. AfD sama trenutno nima dovolj podpore za oblikovanje zvezne vlade, drugih koalicijskih partnerjev pa skoraj nima. Toda po včerajšnjem rezultatu je nekaj bistveno drugače. Vprašanje »kaj bi naredila AfD, če bi prišla na oblast?« ni več zgolj politična fantastika. Stranka je pokazala, da lahko v posamezni nemški deželi osvoji skoraj vsak drugi glas. In njen načrt je že napisan.
- Zapiranje meja za nezakonite vstope.
- Močno zmanjšanje socialnih ugodnosti za določene skupine migrantov.
- Veliko več deportacij in vračanj.
- Ter politika, ki jo sama AfD brez zadržkov imenuje »remigracija«.
Nemčija, ki je leta 2015 pod Angelo Merkel postala simbol evropske politike sprejemanja beguncev, bi se pod takšno vlado spremenila skoraj do neprepoznavnosti. Še pred nekaj leti bi takšen politični preobrat zvenel skoraj nemogoče. Po 43,8 odstotka za AfD v Saški-Anhalt se danes marsikdo sprašuje predvsem, ali je bil včerajšnji rezultat izjema ali napoved tega, kar Nemčijo šele čaka.
P.O.
