Katar je v Evropi pripravljen namenjati milijone za gradnjo islamskih centrov, medtem ko je versko življenje kristjanov na njegovem ozemlju precej bolj omejeno. Eden najbolj očitnih primerov je Islamski center na Reki, katerega gradnjo je v veliki meri financirala prav bogata zalivska država.
View this post on Instagram
Islamski center na Reki je svoja vrata odprl maja 2013. Celoten projekt je stal približno 10 milijonov evrov, Katar pa je bil njegov daleč največji donator. Hrvaški Novi list je med gradnjo poročal, da je Katar prispeval približno sedem milijonov evrov, medtem ko so ob odprtju lokalni mediji navajali, da je bila skoraj celotna investicija financirana s katarsko donacijo.
Da je imel Katar osrednjo vlogo pri financiranju, potrjujejo tudi drugi viri. Ob odprtju centra je bila razkrita posebna plošča z navedbo donacije države Katar, kongresna dvorana pa je dobila ime po takratnem katarskem emirju Hamadu bin Khalifi Al Thaniju.
Daleč več kot samo mošeja
Toda na Reki ni nastala zgolj stavba za molitev. Kompleks meri več kot 5.000 kvadratnih metrov in poleg mošeje vsebuje učilnice, kongresno oziroma večnamensko dvorano, knjižnico, restavracijo, prostore Islamske skupnosti, stanovanja za imame in goste, otroške prostore ter parkirišče. Molitveni del lahko sprejme približno 1.200 do 1.400 vernikov.
Islamska skupnost center predstavlja kot versko, izobraževalno in kulturno ustanovo ter kot primer sobivanja in verskega pluralizma. Ob odprtju so tudi predstavniki hrvaških oblasti in EU poudarjali njegovo vlogo pri medverskem dialogu in vključevanju muslimanske skupnosti v hrvaško družbo.
Zato ni mogoče kot dejstvo trditi, da je bil center zgrajen z namenom ustvarjanja »izolirane muslimanske skupnosti«. Za tak namen ni verodostojnih dokazov. Toda povsem legitimno je postaviti drugo vprašanje.
Bi Katar enako svobodo omogočil kristjanom?
Tu postane zgodba precej bolj zanimiva. Trditev, da v Katarju ni nobenih cerkva oziroma da kristjani cerkva sploh ne smejo graditi, sicer ni pravilna. V Dohi obstaja Mesaymeer Religious Complex, znan tudi kot »Church City«, kjer ima prostore več uradno priznanih krščanskih denominacij. Katarske oblasti so zemljišče za kompleks tudi omogočile.
Toda položaj nikakor ni primerljiv z versko svobodo, ki jo muslimanske skupnosti uživajo na Hrvaškem in v večini držav Evropske unije. Katar je islamska država, v kateri je islam državna vera, šeriatsko pravo pa je po ustavi eden glavnih virov zakonodaje.
Za nemuslimanske verske skupnosti velja sistem registracij in državnih dovoljenj. Država priznava le določene krščanske denominacije, druge verske skupnosti pa imajo precej bolj omejene možnosti javnega delovanja. Še bolj povedna so pravila za same cerkve.
Krščanske stavbe v kompleksu Mesaymeer po poročilih ameriškega State Departmenta ne smejo imeti navzven vidnih križev, zvonikov in kipov. Javno širjenje krščanstva oziroma prozelitizem med muslimani je prav tako prepovedano in lahko vodi v kazenski pregon ali deportacijo tujcev.
V Evropi minaret, v Katarju križ pod strogimi pogoji
In prav tu se pojavi vprašanje, ki ga evropska politika pogosto nerada postavlja. Na Reki lahko s katarskimi milijoni nastane arhitekturno izjemno opazen islamski center z 23 metrov visokim minaretom, izobraževalnimi prostori, restavracijo in kongresnim centrom.
V Katarju pa morajo kristjani svojo vero izvajati znotraj precej bolj omejenega sistema, pod državnim nadzorom in brez nekaterih zunanjih verskih simbolov.
Pravno gledano torej ni res, da Katar kristjanom popolnoma prepoveduje cerkve. Res pa je, da raven verske svobode in javne vidnosti krščanstva v Katarju ni primerljiva s svobodo, ki jo Katar in druge muslimanske države uporabljajo za financiranje in gradnjo islamskih ustanov v Evropi.
Vprašanje ni, ali muslimani smejo imeti mošeje
Verska svoboda mora veljati za muslimane, kristjane, Jude in vse druge.
Zato vprašanje ne bi smelo biti, ali imajo muslimani na Reki pravico do svoje mošeje. Seveda jo imajo – tako kot imajo katoličani, pravoslavci ali protestanti pravico do svojih cerkva. Veliko bolj neprijetno vprašanje je drugo:
Ali bi morale evropske države od bogatih držav, ki financirajo verske centre v Evropi, zahtevati vsaj približno enako stopnjo verske svobode za kristjane in druge manjšine na njihovem ozemlju?
Katar je na Reki pokazal, da ima dovolj denarja in interesa za podporo islamski infrastrukturi daleč zunaj svojih meja. Evropa pa se lahko povsem legitimno vpraša, zakaj verska odprtost tako pogosto deluje predvsem v eno smer.
