Ljubljanski župan Zoran Janković je vajen burnih sej, ostrih vprašanj in političnih nasprotnikov. A tokrat se mu očitno ni zgodila opozicija — zgodili so se mu Ljubljančani. Na družbenem omrežju X je zaokrožil posnetek, ki prikazuje kako Ljubljančani reagirajo, ko vidijo župana, ki jim želi (kljub nakupom stanovanj s parkirnimi mesti), po novem zaračunati parkirnino. V ospredju je parkirna saga, ki je v zadnjih tednih razburila prestolnico.
Po objavljenem posnetku naj bi občani županu jasno povedali, kaj si mislijo o širjenju plačljivega parkiranja po ljubljanskih soseskah. Najbolj odmeven trenutek? Zahteva, da naj tudi Jankovićev šofer plača parkirnino. Simbolno sporočilo je jasno: če morajo plačevati navadni ljudje pred svojim blokom, naj pravila veljajo tudi za tiste na vrhu mestne oblasti.
Jankoviću so se končno zgodili njegovi volivci 👏👏👏
Glej do konca. Ta izraz utišanega Saraorca moraš videti 👍🏻👍🏻😃 pic.twitter.com/mBmgdZ4qGQ— Davorin Kopše (@DKopse) June 2, 2026
Ljubljanski parkirni odlok je sprožil pravi upor. Civilna iniciativa je opozarjala, da novi režim prinaša plačljivo parkiranje po celotni občini, eno dovolilnico na stanovanje, stalni redarski nadzor in možnost kazni z odvozom s pajkom v višini 240 evrov. Pobudniki so zapisali, da odlok po njihovem ne rešuje parkirne stiske, ampak kaznuje prebivalce.
Upor ni ostal samo pri jezi na družbenih omrežjih. Civilna iniciativa za Ljubljano je zbrala več kot 13.000 podpisov za referendum o širitvi plačevanja parkirnin v soseskah. Po poročanju medijev je bilo podpisov dovolj, da je moral župan reagirati. Janković je nato napovedal umik spornega odloka, ki je predvideval širitev plačljivega parkiranja tudi v stanovanjske soseske.
Župan je odločitev predstavil kot racionalno potezo. Po njegovih besedah bi referendum stal približno milijon evrov, zato naj bi ta denar raje namenili za dela v korist Ljubljančanov. A pobudniki in kritiki v tem vidijo nekaj drugega: politični umik pred skoraj gotovim referendumskim udarcem in bližajočimi se volitvami!
Največji problem za Jankovića pa ni več samo parkiranje. Problem je vtis, da je mestna oblast predolgo verjela, da lahko soseskam preprosto izstavi nov račun, občani pa bodo tiho. A tokrat se ni izšlo. Ljudje so podpisali, protestirali, spraševali in na koncu županu poslali zelo preprosto sporočilo: Ljubljana ni samo mestna blagajna.
Posebej neroden je prav prizor, v katerem občani omenjajo županovega šoferja. Ni pomembno samo, ali gre za konkretno parkirnino. Gre za občutek pravičnosti. Ljubljančan, ki po službi išče prostor pred blokom (kjer je s stanovanjem dobil dva parkirna mesta), težko sprejme razlago, da mora odslej plačevati za vsak meter asfalta, medtem ko se mestna oblast vozi mimo z uradnimi avtomobili in govori o “urejanju prometa”.
V stanovanjskih soseskah je bil predviden režim cone 3, kjer naj bi parkiranje podnevi stalo 70 centov na uro, nočno parkiranje pa dva evra za celo noč. Največji odpor se je začel prav v Štepanjskem naselju, kjer so prebivalci prvi občutili, kaj pomeni nova parkirna politika. Tako je zgodba o parkiranju prerasla v nekaj večjega. Postala je zgodba o tem, ali mestna oblast še sliši ljudi, ki so jo izvolili. Janković je leta gradil podobo župana, ki “dela”. Zdaj pa so mu volivci očitno odgovorili: delati ni dovolj, če ljudem ob tem izstaviš račun za lastno sosesko.
In če je res, da se politika začne pri vsakdanjih stvareh, potem se je tokrat začela pri parkirnem mestu. Pri bloku. Pri položnici. Pri redarju. In pri vprašanju, ki je zadelo naravnost v srce zgodbe: če mora plačati občan, zakaj ne bi tudi županov šofer?
