Uprave ostajajo v tujini, prihodki doma. Slovenija postaja lokacija brez odločanja – in to že ima merljivo ceno.
Od leta 2015 je iz Slovenije odšlo najmanj 31 uprav, regijskih vodstev ali visoko plačanih strateških funkcij. Danes delujejo predvsem v štirih regionalnih središčih: Zagrebu (14), Beogradu (9), na Dunaju (5) in v Budimpešti (3). Ne gre za naključje, temveč za ponavljajoč se vzorec, ki Slovenijo potiska na rob odločanja.
Podjetja, kot so A1, Lidl, Microsoft, SAP, PwC, Cisco, Mercator/Fortenova, Atlantic Grupa, MOL in OTP, v Sloveniji še vedno ustvarjajo prihodke in zaposlujejo ljudi. A ključne odločitve – o strategiji, investicijah, razvoju in kadrih – se sprejemajo drugje.
7 milijard evrov gospodarstva brez sedeža
Skupni letni promet podjetij, ki so iz Slovenije preselila uprave ali regijske funkcije, znaša približno 7 milijard evrov. To je gospodarska masa, ki je fizično prisotna v državi, a je Slovenija ne upravlja več.
Posledice niso abstraktne, temveč zelo konkretne.
Izgubljena najboljša delovna mesta
Regijske uprave pomenijo visoko plačana delovna mesta: direktorje, finančne vodje, vodje razvoja in strategije. Povprečna bruto letna plača teh funkcij v regiji znaša med 120.000 in 180.000 evrov.
Po konservativni oceni Slovenija zaradi selitev izgubi:
- 90–140 milijonov evrov bruto plač na leto,
- skupaj več sto delovnih mest z najvišjo dodano vrednostjo.
To pomeni manj potrošnje, manj vlaganj in manj znanja v domačem okolju.
Manj davkov, manj vpliva
Pri takšnih plačah znašajo dohodnina in prispevki približno 45–50 % bruto zneska. Slovenija zato vsako leto izgubi še:
- 40–70 milijonov evrov javnofinančnih prihodkov,
- brez upoštevanja DDV in drugih posrednih davkov.
Gre za stabilen vir, ki bi dolgoročno financiral pokojnine, zdravstvo in razvoj – zdaj pa polni proračune drugih držav.
Med 500 največjimi podjetji v Sloveniji je okoli 165 podjetij v tuji lasti. Ta ustvarijo med 23 in 25 milijard evrov prihodkov, kar je približno 35 % slovenskega BDP.
Tuja lastnina sama po sebi ni problem. Problem nastane, ko hkrati:
- lastništvo ni doma,
- uprave niso doma,
- finančni sistem ni doma.
Takrat država izgubi vzvode gospodarske politike.
Slovenija danes nima več velike banke v večinski domači lasti. Po privatizacijah se ključne kreditne in strateške odločitve sprejemajo zunaj države.
Kapital se seli tja, kjer je odločanje – in podjetja mu sledijo.
Odhajanje odločanja je tiho. Ne zapirajo se tovarne, brezposelnost ostaja nizka, blagovne znamke so še vedno prisotne. A dolgoročna cena je visoka:
- manj razvojnih funkcij,
- manj domačega znanja,
- manj vpliva na prihodnost gospodarstva.
Kot je zapisal Matej Bor: »Na Slovenskem smo mi gospodar.« Danes ta stavek zveni bolj kot vprašanje kot kot dejstvo.
Viri
Letna poročila podjetij (2015–2024), AJPES, SURS, OECD (Economic Surveys: Slovenia), ECB, Banka Slovenije, SDH, Orbis/Amadeus.
Ocene temeljijo na konservativnih predpostavkah o velikosti regijskih ekip in plačah vodstvenih funkcij v Srednji in Jugovzhodni Evropi.
Portal OS
