Slovenijo pretresa ena najbolj sramotnih afer v zadnjem desetletju — primer domnevne trgovine z ljudmi, v katerem so se izpostavile ne le globoke ranljivosti delovnopravnega sistema, temveč tudi alarmantna bližina osumljencev vrhu notranjega ministrstva.
Hvala je osebni znanec notranjega ministra Boštjana Poklukarja in nekdanjega direktorja policije Senada Jušića. Je tudi brat Nataše Hvala Ivančič, ki vodi Poklukarjev kabinet. Slednji je zanikal kakršnokoli vpletenost in trdi, da ni bil obveščen o preiskavi proti Hvali, čeprav sta bila on in Jušić opažena v Hvalovi restavraciji v času poteka policijske preiskave.
Javnost ni več naivna
Kljub uradnim zagotovilom policije, da se primeri trgovine z ljudmi obravnavajo resno, ostaja vtis, da politične in osebne povezave v Sloveniji pogosto presegajo pravosodno odgovornost. Številni državljani izražajo dvom, ali bi policija s podobno vnemo ukrepala, če bi bil vpleten neznan gostinec iz manjšega kraja brez vplivnih poznanstev.
Javnost vse težje sprejema razlage o učinkovitem delovanju institucij, ko pa je jasno, da je trgovina z ljudmi — oblika suženjstva 21. stoletja — uspela obstajati sredi urejenega evropskega pravnega sistema. In to ob vednosti ali vsaj tihem soglasju določenih struktur.
Kaj nam ta afera pove o nas?
Afera Poklukar ni le zgodba o izkoriščanju tujih delavcev. Je zgodba o vplivu, prikritem elitizmu in domnevni nedotakljivosti posameznikov, ki se gibljejo v političnih krogih. Je ogledalo slovenski družbi in vprašanje, koliko še dopuščamo, preden rečemo: dovolj!
Če bo tudi ta primer pometen pod preprogo, bo to jasno sporočilo, da v Sloveniji zakon ni enak za vse. In če to dovolimo danes, smo odgovorni za krivice, ki se bodo dogajale jutri.
Portal OS
