Ob odobritvah prvih cepiv proti novemu koronavirusu za široko rabo do katerih je prišlo večinoma konec leta 2020 so bili mnogi (zmotno) prepričani, da bo kakršnokoli cepivo proti covidu-19 neučinkovito ali pa bodo razvita cepiva celo dolgoročno nevarna.
Sedaj, ko se je cepljenje izkazalo za še kako učinkovito in varno metodo preprečevanja okužb, imajo določeni posamezniki zmotno mnenje, da bo virus tako rekoč v nedogled mutiral, zaradi česar cepljenje dolgoročno ne bo pomagalo. Vendar pa nas kljub takšnemu pesimizmu zgodovina uči, da je bilo v preteklih stoletjih mogoče s pomočjo cepljenja na minimum zreducirati številne izjemno hude in nalezljive bolezni.
Kljub temu, da je novi koronavirus doslej globalno gledano zahteval že več kot šest milijonov človeških življenj, pa smo uspeli po zaslugi razvoja učinkovitih in varnih cepiv preprečiti na sto tisoče, če ne celo milijone smrtnih žrtev po vsem svetu. Kljub temu, da so v preteklih mesecih številne inovativne farmacevtske družbe poleg cepiv izdelale tudi zdravila (za osebe, ki so se s kitajskim koronavirusom že okužile), pa strokovnjaki poudarjajo, da so kljub dostopnosti takšnih zdravil, cepiva bila in bodo tudi v prihodnje najbolj učinkovita zaščita v boju proti covidu-19. Preventiva je namreč vedno boljša od kurative, kar definitivno velja tudi za cepljenje proti najrazličnejšim boleznim. Prav s pomočjo cepljenja je uspelo človeštvo v preteklosti spraviti pod nadzor mnoge izredno hude bolezni, ki so bile pred iznajdbo ustreznih cepiv usodne za milijone ljudi po vsem svetu, njihova pojavnost pa je v današnjih časih zanemarljivo majhna.
Otroška paraliza
To bolezen, ki jo strokovno imenujemo poliomielitis je prvi identificiral zdravnik Jakob Heine leta 1840, medtem ko je njenega povzročitelja (tj. virus otroške paralize oz. poliovirus) leta 1908 odkril avstrijsko – ameriški zdravnik Karl Landsteiner. Čeprav do konca 19. stoletja še ni bilo večjih epidemičnih izbruhov te bolezni, pa je tekom 20. stoletju postala otroška paraliza ena od najbolj pogubnih otroških bolezni na svetu, saj je povzročila številne smrti in primere trajne ohromelosti. Ohromila je na tisoče ljudi, zlasti majhne otroke, iz česar izvira tudi njeno danes uporabljano ime. Pogoste epidemije, ki so zlasti v toplejših obdobjih leta pretresale ves svet in zahtevale na sto tisoče smrtnih žrtev, so v prvi polovici prejšnjega stoletja spodbudile znanstvenike po vsem svetu, da so pričeli z iskanjem ustreznega cepiva. Prvo relativno učinkovito in varno cepivo je leta 1950 razvil poljsko – ameriški virolog Hilary Koprowski, leta 1955 in 1961 pa sta mu sledili še bolj izpopolnjeni različici cepiv, ki sta jih iznašla Jonas Salk (injekcijsko cepivo) in Albert Sabin (oralno cepivo). Cepljenje je v 2. polovici 20. stoletja povzročilo upad obolevnosti z več sto tisoč na okoli tisoč primerov okužb letno, za kar ima velike zasluge tudi t. i. Iniciativa globalnega izkoreninjanja poliomielitisa (ang. Global Polio Eradication Initiative), ki jo je leta 1988 zagnal konzorcij mednarodnih medvladnih in človekoljubnih organizacij. Število okužb z otroško paralizo je še naprej vpadalo, in tako je število okuženih oseb padlo iz 350.000 primerov leta 1988 na zgolj 33 primerov leta 2018.
Davica
Davica ali difterija je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča aerobna grampozitivna bakterija Corynebacterium diphtheriae. Gre za bolezen zgornjih dihalnih poti, pri kateri se pojavijo bolečine v žrelu, zmerna vročina, psevdomembranske obloge na tonzilah, v žrelu in/ali sapniku. V težjih primerih pride do napredujočih poškodb mielinske ovojnice v osrednjem in obkrajnem živčevju, kar vodi v izgubo nadzora gibanja in zaznavanja. Večji izbruhi davice so bili v Evropi zabeleženi od 17. stoletja dalje, leta 1883 pa je nemško – švicarskemu mikrobiologu Edwinu Klebsu uspelo, da je končno odkril bakterijo, ki povzroča bolezen. Ustrezno cepivo zanjo so zdravstveni strokovnjaki sicer razvijali že od konca 19. stoletja dalje, do globalnega razmaha cepljenja pa je prišlo šele leta 1974, ko je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) t. i. cepivo DTP (poimenovanje za cepivo proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju) vključila v svoj Razširjeni program cepljenja za države v razvoju.
Norice
Bolezen, ki jo poznamo tudi pod imenom vodene koze (strokovno varicella) prizadene zlasti otroke, po ozdravitvi pa ostane virus navzoč v telesu, zaradi česar se lahko kasneje v odrasli dobi reaktivira. Virus noric, strokovno imenovan humani herpes virus 3, spada v družino herpesvirusov. Simptomi, ki so značilni za norice so sprva vročina, glavobol, bolečine v sklepih, v nadaljnjem pa rdečkasti, pogosto tudi srbeči, izpuščaji. Prvo različico cepiva proti noricami so razvili v zgodnjih 70. letih 20. stoletja japonski virologi pod vodstvom Michiakija Takahashija, leta 1981 pa so cepivo še dodatno izpopolnili ameriški farmacevti pod vodstvom Mauricea Hillemana. V desetletjih, ki so sledila se je po vsem svetu izjemno razširilo cepljenje, po zaslugi katerega se je število smrti zaradi noric eksponentno zmanjšalo, saj so današnja cepiva proti tej bolezni tako učinkovita, da en sam odmerek cepiva v kar 95-odstotkih prepreči zmeren potek bolezni in v kar 100-odstotkih hujši potek bolezni. Cepljenje je vplivalo tudi na zmanjševanje možnosti okužbe posameznikov, in sicer je le-to v času od 90. let prejšnjega stoletja samo v ZDA zmanjšalo za več kot 90-odstotkov.
Hepatitis A (HAV)
Gre za vrsto hepatitisa, znano tudi kot infekcijski hepatitis, ki ga povzroča virus hepatitisa A, prenaša pa se z neposrednim stikom in fekalno-oralno (okužba s prenosom virusa iz bolnikovega blata v usta, na primer z umazanimi rokami, z onesnaženo vodo …). Glavni vzroki za njegovo širjenje so slabe higienske razmere in slabe sanitetne razmere v določenem življenjskem okolju ter uživanje okužene vode in hrane. Ob okužbi s HAV je trenutno na razpolago zgolj zdravljenje s podpornimi ukrepi, torej simptomatsko (kar pomeni, da še ni na voljo protivirusnih zdravil za zdravljenje) obstaja pa cepivo proti njemu. Le-to je konec 80. let prejšnjega stoletja iznašel ameriški mikrobiolog Maurice Hilleman, cepivo, ki ga je razvil pa je bilo v Evropi odobreno leta 1991, v ZDA pa leta 1995. Od tedaj naprej je stopnja smrtnosti bistveno vpadla, zaradi česar je v zadnjih letih globalno zabeleženih zgolj okrog 10.000 smrti zaradi HAV-a na letni ravni, čeprav število vsakoletnih okužb presega sto milijonov ljudi. Pri zaščiti s cepivi velja za najbolj koristno t. i. aktivna imunizacija oz. preventivno cepljenje, ki cepljenim osebam nudi zaščito v več kot 90-odstotkih primerov okužbe. Cepljenje proti HAV se svetuje predvsem posameznikom, ki potujejo v endemične kraje, pa tudi določenim drugim skupinam ljudi, vključno z bolniki s kroničnimi jetrnimi obolenji.
Hepatitis B (HBV)
HBV povzroča virus hepatitisa B, ki povzroča vnetje jetrnega tkiva oz. hepatitis. Z virusom naj bi se po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) v nekem življenjskem obdobju okužila kar tretjina svetovnega prebivalstva oz. več kot 2 milijarde posameznikov. To število med drugim vključuje tudi okoli 350 milijonov ljudi, ki so kronični prenašalci virusa. Čeprav naj bi zaradi HBV-ja vsako leto umrlo okrog 750.000 ljudi (pri čemer naj bi skoraj polovico predstavljali preminuli zaradi raka na jetrih), pa je to število smrti neprimerno manjše od števila smrti, ki jih je ta bolezen zahtevala preden je bilo iznajdeno cepivo. Samega virusa Hepatitisa B strokovnjaki sicer niso poznali vse do leta 1965, ko je ameriški genetik in zdravnik Baruch Blumberg odkril virusov površinski antigen HBsAg (sprva imenovan »avstralski antigen«) v krvi avstralskih staroselcev (Aboridžinov), leta 1970 pa so s pomočjo elektronskega mikroskopa identificirali tudi sam virus. Do okužbe pride ob stiku z okuženo krvjo oziroma z drugimi telesnimi tekočinami, mogoče pa jo je preprečiti preventivno, s cepljenjem. Prvo cepivo proti virusu je bilo uradno odobreno v ZDA leta 1981, vendar so ga leta 1986 umaknili iz splošne rabe in ga nadomestili s t. i. rekombinantnim cepivom proti HBV, ki je bilo nasploh prvo cepivo za ljudi, ki je bilo proizvedeno z metodo rekombinacije DNA. Prvi odmerek cepiva prejmejo navadno novorojenčki že ob svojem prvem dnevu rojstva, čemur sledijo še dva ali trije naknadni odmerki.
Piše Matej M.
