Vsakodnevno v svojem življenju srečujemo druge ljudi. Nekateri so prijazni in vedno najdejo lepo besedo, spet drugi v vsem vidijo nekaj slabega, negativnega. So pa tudi taki, ki se hranijo z poniževanjem in žaljenjem drugih.
Vedno sem se spraševala, kaj jih pravzaprav vodi v to? Zakaj nekomu, s katerim si morda ne deliš le istega mnenja zapisati, da je “bedak”, “neumen”, “ničvreden” ali še kaj hujšega? Je razlog v nemoči tistega, ki to počne in želi sočloveka enostavno z žaljenjem ponižati, prizadeti?
Ste kot starš kadarkoli spremljali otroka na kakšnem tekmovanju? Tam velikokrat vidimo vso bedo človeštva. Starši v želji bo zmagi svojega otroka, otroka nekoga drugega vidijo kot sovražnika, ki ga je treba ponižati, zmleti, premagati. Velikokrat slišiš razne vzklike kot so: “premakni se idiot”, “kaj pa ta zavaljenko dela tu”, “ali ne vidiš, da si luzer”….
Ampak dragi ljudje, kako bi se počutili vi, če bi nekdo vse to govoril za vašega otroka? Kako se počuti starš tistega otroka, za katerega ste našli toliko grdih besed, če slučajno sedi blizu vas? Predvsem pa, kako bi se počutili vi?
Vsakemu kdaj uide kakšna beseda, ki bi jo bilo bolje zadržati. Pa ste ob tem pomislili, da vas v vašem “afektu” poslušajo tudi vaši otroci? Kako mislite, da se bodo sami odzvali v podobni situaciji? Bodo našli prijazno besedo za sočloveka ali bodo naredili isto kot vi? Ali ni šport nekaj, kar naj bi nas družilo? Mar ni lepše ob zmagi, golu, košu nasprotnika primerneje zaploskati in se z njim veseliti?
Sedimo z otroci v avtu in čakamo, da bo vozilo pred nami speljalo na zeleni luči. Ko že skoraj krene, vozniku pred nami ugasne vozilo in spet čakamo. Mu bomo namenili par krepkih ali našli opravičilo zanj in ne bomo odreagirali?
Takih in podobnih primerov je ogromno in veste kaj. Vsaka beseda o obnašanju otroka je odveč, če opazujejo takšno obnašanje svojih bližnjih. Prevečkrat pozabljamo, da moramo vzgojiti sebe, če želimo imeti vzgojene otroke.
Danes me je ganil zapis na družabnem omrežju. Kako preprosto je učiteljica pokazala posledice verbalnega nasilja, ki na ven niso vidne, zato ga objavljamo v celoti:
Danes sem v enem izmed naših razredov otrokom pokazala dve jabolki (otroci niso vedeli tega, da sem pred prihodom v razred eno jabolko metala po tleh, vendar se ni videlo, katero jabolko je to). Pogovarjali so se o jabolkih in otroci so opisali, kako obe jabolki izgledata enaki: obe rdeči, podobne velikosti in dovolj sočni, da bi ju pojedli.
Vzela sem jabolko, ki sem ga prej metala po tleh in začela otrokom govoriti, da ne maram tega jabolka, da se mi zdi ogabno, da ima grozno barvo in da ima prekratek pecelj. Povedala sem jim, da ker ga jaz ne maram, ne želim, da ga oni marajo, zato naj mu tudi oni dajo grde vzdevke.
Nekateri otroci so me pogledali, kot da nisem pri pravi, vendar smo si jabolko podajali po razredu in mu govorili “ti si smrdljivo jabolko”, “sploh ne vem, zakaj obstajaš”, “verjetno si črvivo” itd.
To ubogo jabolko smo resnično raztrgali. Pravzaprav se mi je ta mali malček že pričel smiliti.
Potem smo še drugo jabolko podali okoli in mu govorili prijazne besede: “Ti si lepo jabolko”, “Tvoja koža je gladka”, “kako lepo barvo imaš” itd.
Potem sem vzela obe jabolki in smo se spet pogovarjali o podobnosti in razlikah. Ni bilo spremembe, obe jabolki sta izgledali enaki.
Potem sem prerezala jabolki na pol. Jabolko, s katerim smo bili prijazni, je bilo znotraj čisto, sveže in sočno.
Jabolko, ki smo mu namenili neprijazne besede, je bilo poškodovano in kašasto.
Mislim, da je bil to za otroke trenutek spoznanja. Razumeli so, kar smo videli v jabolku – zmečkanine, kaša in zdrobljeni koščki, so tisto, kar se zgodi znotraj vsakega izmed nas, ko nas kdo maltretira z besedami in dejanji.
Ko so ljudje trpinčeni, še posebno otroci, se znotraj sebe počutijo grozno in včasih ne povedo in ne pokažejo drugim, kako se počutijo. Če ne bi jabolk prerezali na pol, nikoli ne bi vedeli, koliko bolečine smo povzročili.
Delila sem lastno izkušnjo trpljenja, ko je nekdo bil neprijazen prejšnji teden. Na zunaj sem delovala v redu, še vedno sem se smejala, vendar pa mi je s svojimi besedami povzročil velike bolečine in zato sem trpela.
Za razliko od jabolka imamo mi možnost ustaviti to, kar se dogaja. Otroke lahko učimo, da ni dobro biti neprijazen drug do drugega in se lahko pogovarjamo, kako se to odraža na njihovo počutje. Otroke lahko učimo, da se postavijo drug za drugega in preprečijo vsako obliko nadlegovanja, tako kot je to danes storila mala deklica, ki grdih besed jabolku ni želela izreči.
Vse več in več bolečin in poškodb se dogaja v nas, če noben nič ne naredi proti nadlegovanju. Ustvarimo generacijo prijaznih, skrbečih otrok.
Jezik nima kosti, vendar pa je dovolj močan, da lahko zlomi srce. Zato bodite z besedami previdni.
Vse kar je zapisano pa najbolje ponazori ta fotografija:
Vsaka beseda, ki jo slišimo ali preberemo in slabo govori o nas, nas zaznamuje, poškoduje delček naše notranjosti. Če te nekdo udari, je posledica vidna vsem. Posledice čustvene zlorabe pa niso vidne, a to ne pomeni, da jih ni in ne bolijo. Včasih celo bolj, kot tiste, ki jih lahko vidimo.
Pa smo res poklicani zato, da škodujemo drugim? Kdo nam daje to pravico?
Piše J.V.
