Čeprav so Talibani po vnovičnem prevzemu oblasti v Afganistanu trdili, da so se spremenili, reformirali in modernizirali, pa njihova dosedanja dejanja temu ne pritrjujejo.

Že kmalu po prevzemu oblasti so namreč pričeli z vsesplošnim uvajanjem strogega šeriatskega prava, ki v skladu z njihovimi interpretacijami ni le diskriminatorno do žensk ampak poleg zatiranja pripadnic nežnejšega spola ne izkazuje pretirane tolerance niti do pripadnikov LGBTIQ+ skupnosti.

Po podatkih ameriške medijske hiše CNN se že tako marginalizirana afganistanska LGBTIQ+ skupnost po prevzemu oblasti s strani Talibanov v sredini avgusta sooča s smrtnim strahom za svoja življenja. Čeprav nikjer v islamskem svetu niso ravno pretirano navdušeni nad homoseksualci, biseksualci, transseksualci in vsemi drugimi osebami, ki niso popolnoma heteroseksualno usmerjene, pa so zakoni v državah kot so Afganistan, Bruneji, Iran, Jemen, Nigerija, Pakistan in Sirija še posebej drakonski, saj v okviru njihove uradne jurisdikcije grozi istospolno usmerjenim osebam smrtna kazen. Za zdaj sicer še ni popolnoma jasno kakšna bo prihodnost LGBTIQ+ skupnosti v Afganistanu po novi zakonodaji, ki jo bodo sprejeli Talibani, a če sklepamo po njihovih dosedanjih dejanjih, se vsem ne-heteroseksualcem ne piše nič dobrega.

Že v juliju je tako precej prahu dvignil intervju, ki ga je za nemški medij Bild dal 38-letni talibanski sodnik Gul Rahim, ki je svojo izobrazbo iz področja šeriatskega prava pridobil v sosednjem Pakistanu, sedaj pa že več let deluje v vrhu talibanskega (krivo)sodnega sistema. Rahim je v omenjenem intervjuju nazorno predstavil svojo sodniško obrt, ki jo je že več let opravljal na območjih Afganistana pod neposrednim nadzorom Talibanov, pri čemer je bilo, kot je dejal, izrekanje drakonskih kazni, ki vključujejo bičanje, pohabljanje, sekanje udov in seveda usmrtitve, del njegovega vsakdana. V pogovoru z novinarjem je talibanski sodnik predstavil tudi obravnavo, kot se je sam izrazil, primerov »nenaravnih spolnih praks«, kamor seveda v prvi vrsti sodijo geji in lezbijke. Pojasnil je, da je za homoseksualne odnose na teritoriju talibanske jurisdikcije predpisana bodisi usmrtitev s kamenjanjem bodisi usmrtitev z zmečkanjem pod več metrov visokim zidom, ki ga rablji prevrnejo nad obsojenca.

Strahovi istospolno usmerjenih Afganistancev so se očitno izkazali za upravičene, saj so Talibani že kmalu po prevzemu oblasti začeli sestavljati sezname oseb, ki naj bi se v preteklosti predajale »nenaravnim odnosom z osebami istega spola«. Tako so v javnost že prodrla poročila o napadih novopečenih talibanskih oblasti na afganistansko LGBTIQ+ skupnost, ki pa tudi v času, ko je bil Afganistan pod nadzorom mednarodnih sil, ni uživala zadostne stopnje zaščite in je bila pogosto tarča zločinov iz sovraštva s strani prebivalcev te osrednjeazijske države. V tednih po vstopu Talibanov v Kabul je tako veliko število LGBTIQ+ oseb v strahu za svoja življenja zbežalo iz države, mnogi med njimi pa so še naprej ostali v Afganistanu, pri čemer so pogosto prisiljeni v skrivanje pred homofobnimi talibanskimi milicami.

V pogovoru za CNN pa so pripadniki afganistanske LGBTIQ+ skupnosti priznali, da jih najbolj od vsega žalosti prezirljiv odnos tako rekoč celotne mednarodne skupnosti, ki si pred njihovim trpljenjem in vsakdanjim strahom očitno zatiska oči, kljub temu, da je vsemu svetu dobro jasno kakšnih grozodejstev so sposobni Talibani. Tako pri obsodbi talibanskih kršitev pravic afganistanske LGBTIQ+ skupnosti ni bilo ne duha ne sluha o najvišjih predstavnikih Evropske unije, ki so bili v preteklosti v prvih bojnih vrstah v ofenzivi proti madžarskim in poljskim oblastem, čeprav so bili odmevni ukrepi teh dveh držav primarno namenjeni preprečevanju širitve pedofilskega gradiva med šoloobveznimi otroki, pri čemer ne v eni ne v drugi državi nikdar ni prišlo do kriminalizacije istospolno usmerjenih, kaj šele fizičnih napadov nanje s strani oblasti.

Ti isti ljudje, ki so še nekaj mesecev nazaj pozivali k zamrznitvi evropskih sredstev za Madžarsko in celo izključitvi te države iz EU, imajo sedaj, ko so ogrožena človeška življenja, polna usta besed o dialogu s Talibani in celo potrebi po pošiljanju finančne pomoči novemu afganistanskemu režimu, namesto da bi proti njim nemudoma sprejeli ostre sankcije. Prav tako neodzivna je slovenska LGBTIQ+ skupnost na čelu z Organizacijo Legebitra, ki je v preteklosti na svoji spletni strani objavila malo morje objav o domnevni homofobiji trenutne slovenske vlade in domnevnih hudih kršitvah pravic istospolno usmerjenih oseb v državah višegrajske skupnosti, glede problematike afganistanske LGBTIQ+ skupnosti pa še do danes ni podala sploh nobene obsodbe in to kljub temu, da so Talibani v Afganistanu na oblasti že skoraj dva meseca.

 

Piše Matej M.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA