“Delo z učenci je bilo najlepše. Nikoli nisem mogel razumeti, zakaj učitelje obremenjujejo s tolikimi nepotrebnimi in nekoristnimi birokratskimi obveznostmi, namesto da bi jih pustili delati to, kar je njihova primarna naloga, vzgajati in poučevati.
Z učenci sem zgradil odnos medsebojnega spoštovanja in zaupanja, vedrine pri pouku, zaupanja vase, prijateljstva in izpopolnjevanja svojih sposobnosti.
Če bi bil minister za šolstvo, bi poleg takratne minute za razgibavanje v šolsko uro vpeljal še minuto za smeh. A ne na ukaz, temveč sproščen, od srca, kakršnega ponuja vsaka šolska ura, polna čarovnij otrok. Velikokrat smo se marsičemu nasmejali, tudi učitelju.
V šolo je korak za korakom začela prihajati permisivna, vse dovoljujoča vzgoja, šola brez obveznosti in omejitev za prerazvajene otroke. Zanimivo, da jo je zmotno vpeljevala in spodbujala pedagoška stroka, kar ta danes priznava in obžaluje. Učitelju so postopoma odvzemali avtoriteto in suverenost, kar so uvideli otroci in starši in zagospodarili na šoli.
Ocena manj kot prav dobro ne bi smela več obstajati. Deleži odličnjakov so nerealno porasli. Ravnatelji, v strahu za svoj položaj, odvisen od mnenja staršev in občinskih vodstev, pogosto niso trdno stali za stališči in dejanji učiteljev. Šola ni več zmogla vzgajati za življenje, ki ni vse dovoljujoče, temveč zahtevno z obveznostmi, ki so steber družbe. Vrnitev v realnost je težka. A opisano šolo sem v pravem času zapustil.”
Karl Vurcer, učitelj, kulturnik, župan, borec proti gigantom za malo vas
Vir: Časopis Delo, 5. 5. 2020, str. 12
