Desetega aprila 1815 je na malo znanem otoku Sumbawa v današnji Indoneziji odjeknila eksplozija. Iz gore se je začel viti gost dim. Vulkanski izbruh, ki je sledil, je trajal skoraj dve leti in čeprav je bil vrh Tambora, kot so ga poimenovali, na drugi strani planeta, je v slabem letu dni oblak prahu dosegel Evropo.

Pepel iz ognjenika se je razširil po vsem svetu. Leta 1816 je bilo prvo opozorilno znamenje, da nekaj ni čisto tako, kot bi moralo biti, pojav izjemno lepih oranžnih sončnih zahodov, ki so bili posledica žveplovega dioksida v zraku. Sledilo je občutno znižanje temperatur po vsem svetu, v številnih evropskih državah so imeli celo sneženje v juliju in avgustu. Bilo je skoraj dvakrat toliko padavin kot katerokoli drugo leto v zgodovini.

Ujma, ki jo je prinesla vulkanska zima in leto brez poletja, je bilo – še pomembneje – leto brez žetve in brez pridelka. Za Evropejce, ki so bili v tistih časih še vedno odvisni od poljedelstva, je bila to strahovita naravna nesreča.

Zgodovinske knjige govorijo, da je leto 1816 prineslo zadnjo splošno evropsko lakoto.

Prebivalstvo vsega sveta je čutilo posledice, splošno mrtvilo tistih dni pa je še poglobila čudna meglica, ki je nista pregnala niti veter niti dež. Bojda je bilo takrat zaradi žveplene atmosfere zadnjič, ko so lahko ljudje s prostim očesom videli sončeve pege. Težko si predstavljamo, kako so se s tem spopadali tedanji Evropejci.

In še težje si predstavljamo, kaj so si mislili, ko so začele prihajati z vsega sveta novice o upočasnitvi monsunov in treh zaporednih slabih žetvah v Indiji, o koleri iz Bengalije, o množičnih selitvah Ircev in Valižanov čez lužo, o vsesplošnem protestu in uporu ljudstva v nemških mestih in o več kot devet desetinah živine, ki je poginila na celini. Nihče ne zna oceniti, kako strahovita je bila tedaj človeška in gospodarska škoda.

A najbolj pomenljivi ostanki tistega časa, začuda, ne govorijo o splošni vdanosti v usodo, ampak o izjemni iznajdljivosti človeške družbe in izjemno plodnem času za umetnost. William Turner, danes eden najbolj znanih angleških slikarjev, je tiste sončne zahode upodobil v čudovitih atmosferskih slikah, ki jih danes prepozna vsak. Tistega leta je mlad nemški inženir iz Karlsruheja Karl Dreis zaradi pomanjkanja krme za konje izumil novo prevozno sredstvo za ljudi – kolo. Tistega leta so Mary Shelley, lord Byron in še nekaj njunih pisateljskih kolegov pred dežjem zbežali v podeželsko vilo in izzvali drug drugega, da napišejo najbolj strašljivo zgodbo.

Nastala sta Drakula in Frankenstein.

Tistega leta je pomanjkanje in lakota z vzhodne obale ZDA pregnala majhno skupnost vernikov pod vodstvom Josepha Smitha. Prečkali so Apalače in prerijo brez konca ter se naselili v Salt Lake Cityju kot začetniki mormonske skupnosti.

In najbrž še najpomembnejše: Justus von Liebing je v Darmstadtu kot otrok doživel čas največje lakote. Izkušnja ga je tako zaznamovala, da je samo nekaj let pozneje iznašel mineralna gnojila. Zaradi njegovega prizadevanja, pa najbrž tudi zaradi leta brez poletja, v Evropi nikoli več ni bilo jeseni brez žetve. Omejitve in težki časi so vedno dali pospešek iznajdljivosti. Zagotovo bo tako tudi danes – in v prihodnje.


Izredno zanimiv članek. Avtor je Matija Goljar, sam sem dodal na koncu samo sliko Williama Turnerja (1816 leto brez poletja)za lažjo predstavitev.