Menačenkova domačija, domžalska muzejska hiša, te dni gosti razstavo starih ženskih pokrival, kakršne so nekoč nosile ženske v Domžalah in okolici.
Pripravila jo je Veronika Pogačar iz Radomelj, ki je lani za ohranjanje oblačilne dediščine prejela občinsko nagrado. Predstavljeno zbirko pokrival spremljajo fotografske upodobitve prazničnih noš, ki so jih nosile domačinke ob posebnih dogodkih 20. stoletja v Domžalah in okolici.
»Ženska je morala biti pokrita, odkar svet stoji,« je povedala Veronika Pogačar. »Marsikje je še danes tako. Od tistega dne, ko se je ženska poročila, ni nikoli odšla iz hiše, ne da bi se pokrila. Nikoli ni imela odkrite glave. To so bila nepisana pravila in tega so se ženske držale. Najprej so nosile peče, ki so bile platnene, torej iz bombaža ali lanu. To so bile velike rute, ki so jih dale na glavo in so se zavezale na različne načine. Način zavezovanja se je po krajih precej razlikoval. V Horjulu so pečo drugače zavezale kot na primer v Kamniku. Če gledamo stare slike noš, kjer je pomembno dediščino zapustil slikar Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, lahko vidimo, kako so bile te rute zavezane.«
Gospoda je nosila boljše stvari, pravi Pogačarjeva: »Kmečka dekleta so se začela spoznavati z vezenjem, v službi so bile po gradovih in v mestih, in so se z veseljem učile vezenja. Sicer pa so se s tem ukvarjale tudi nune in učiteljice. Tako so potem nastale slovesnejše peče, ki so si jih zavezale za k maši, h krstu in ob podobnih dogodkih. Pozneje se je pojavila tekstilna industrija, ko so se pojavile strojno izdelane rute oziroma peče. Prodajali so jih krošnarji, ki so hodili od hiše do hiše, po vsej verjetnosti tudi na sejmih.«
Izjemno lepe so seveda ročno vezene peče. »Tudi čipke so bile ročno prišite na te rute. Te imajo tudi veliko okraskov. Več kot je bilo okraskov, lepša je bila ruta,« še pove avtorica razstave.
Poseben problem je predstavljalo zavezovanje teh rut, saj vse ženske niso bile vešče tega opravila, opozarja Pogačarjeva: »Prav gotovo je bila na vasi kakšna ženska, ki je pomagala pri zavezovanju. Jaz sem se zavezovanja naučila pri družini Pucelj iz Kamnika, ki je imela še prav poseben odnos do narodnih noš.«
Rute so se zavezovale na različne načine. »Pri nas je navada, da se taka peča zaveže na petelina, kot pravimo preprosto,« razloži gospa Veronika. »Že v sosednjem Kamniku so te rute zavezovali drugače, in sicer v rožo, zato ji pravijo kar kamniška roža. Če pogledamo Primorke, bomo videli, da niso nikoli nosile avbic, temveč so si na glavo zavezale zgolj in samo rute. Po vsej Sloveniji so ženske poznale avbe, medtem ko pri Kraševkah tega ni bilo. Peče so včasih zavezovale tako, da so z njimi tudi nekaj sporočale. Krajca rute sta bila različno zavezana. S tem so dale fantom vedeti, ali so same oziroma poročene, ali pa je mogoče vdova in išče novo priložnost. To so bila skrivna in tiha sporočila. Fantje so tako po ruti vedeli, koliko je ura, še posebno, če jim je bila kakšna punca posebno všeč.«
Ko se je izteklo obdobje nošenja peč, so se pojavile t. i. židane rute, ki so bile strojno izdelane. Nosile so se na obe strani. Tudi te rute so se zavezovale na prav posebne načine: »Ko je šla moja stara mama, ki je živela v Kamniku, k maši, je to ruto zelo umetelno naložila na glavo in zavezala. Na bradi je moral biti velik vozel, paziti pa je morala tudi na krajca. Teh rut, ki so jih nosile ženske, se zagotovo še danes spomni marsikdo. Potem je prišla sintetika, ki je zamenjala vso lepoto nekdanjih časov.«
Avbe imajo svojo zgodovino, še pred njimi pa so ženske nosile male avbice. Čelo pri teh pokrivalih je bilo že tedaj okrašeno, toda kapa je bila bistveno manjša. Tudi te avbe je nosila gospoda.
Na kmetih teh pokrival niso poznali. Je pa zanimivo, da je pisatelj Janez Trdina, ko so ženske začele nositi avbice, zapisal: »Avbe so pošasten lišp, ki se je k nam pritepel z Nemškega.«
Še nekaj je pomembno: Avbe so nosile samo poročene ženske, dekleta so si na glavo nadele zavijačke. To so seveda manjše in po tem so se tudi razlikovale. Po navadi se je ženski, ki se je poročila, tudi reklo, da je prišla pod avbo.
»Ta razstava je zame posebna, ker so na ogled same stare avbe, ki so povrhu vsega izjemno lepe. Poleg tega so odlično ohranjene, kar kaže, da so bile že v osnovi zelo dobro narejene. Take avbe so delali med obema vojnama. Ženske so se v nošo oblačile le ob slovesnejših trenutkih, kot so parade, povorke in odprtja pomembnih objektov. V noše oblečene ženske so bile krstne botre, sodelovale so pri novih mašah in podobno. To kaže, da so bile premožnejše, da so si to torej lahko privoščile. Avba je bila prestižno pokrivalo.
Vsaka si noše in avbe ni mogla privoščiti, s tem pa so kazale tudi status,« je sklenila ogled avtorica razstave Veronika Pogačar.
Primož Hieng
