Stripovski / superherojski imperij DC je v preteklosti storil kar nekaj močnih kiksov, vendar pa se je vedno znova uspel dvigniti na noge in postreči z nečim, kar je predstavljajo prelomnico znotraj žanra stripovskih / superherojskih filmov.
Nenazadnje je ravno DC tisti, ki je postregel s prvim kompetentno narejenim ženskim superherojskim filmom Wonder Woman (za seboj je celo pustil svojega konkurenta Marvel, ki je postregel z generičnim in močno neizstopajočim izdelkom Captain Marvel), lansko leto pa je s prizemljeno različico zgodbe o Batmanovem zlikovcu Jokerju uspel omenjeni žanr približati tudi publiki prestižnega beneškega filmskega festivala. Joker ni bil samo še en stripovski film, ampak resna in sila temačna psihološka študija človeka, ki kloni pod pritiskom duševne bolezni in postane ujetnih lastnih egocentričnih zablod.
Z drugimi besedami; Joker je bil dobrodošla osvežitev žanra, ki zadnja leta postaja vse bolj ponavljajoč in formulaičen.
In komaj štiri mesece po zmagoslavju z Jokerjem je DC postregel z novo stripovsko pustolovščino, kjer je v ospredju njegova fatalna in anarhistično razpoložena priležnica Harley Quinn v odlični interpretaciji Margot Robbie. Ta se je občinstvu predstavila že v filmu Suicide Squad in predstavljala njegov najboljši del, zato ni presenetljivo, da si je punca lahko proviščila samostojni film.
Tokrat brez svojega izbranca; Harley in psihopatski klovn iz Gothama se na začetku filma razideta in ona se je prisiljena soočiti z dejstvom, da je življenje brez Jokerja bistveno težje, še posebej zato, ker je med ljudmi zbujala spoštovanje ravno zaradi njega. Harleyjino postavljanje na lastne noge in vstop v svet ženske empancipiranosti tako predstavlja rdečo nit filma oz. vsaj tak občutek imamo ob spremljanju prve polovice.
Nato film te ambicije preprosto opusti in se posveča generični in formulaični zgodbi o lovu za diamantom ter spopadu z ponorelim gangsterjem Romanom (Ewan McGregor).
Najprej dobre strani; Robbiejeva znova dokaže, da je bila rojena za vlogo Quinnove in se v koži nihilistične princese kaosa in kriminala odlično znajde, kar pomeni, da jo je prav užitek gledati.
Njena kemija s preostalimi članicami tolpe, s katero se postavi po robu (pretežno moškim) kriminalcem je na mestu in polna odrezavih dialogov, zato je toliko bolj škoda, da smo njihovemu timskemu delu priča šele v zadnjih tretjini filma. Režiserka Cathy Yan poskrbi za vizualno atraktivno podobo mesta Gotham, ki je tokrat bistveno bolj barvit in bleščeč kot ponavadi, hkrati pa uspe postreči z vznemirljivimi akcijskimi prizori, nihilistično vzdušje, trendovska glasba in živahen tempo pa prepričljivo zajamejo razigrano destruktiven duh glavne junakinje.
Zakaj je potemtakem prva samostojna avantura Harley Quinn tako … pozabljiva? Kot že rečeno; Birds of Pray vsaj na začetku skuša obravnavati emancipacijo glavne junakinje in njen odmik od vpliva, ki jo je nadnjo imel Joker, toda ta del zgodbe je v drugi polovici filma popolnoma opuščen in posledično neraziskan.
Ni povsem jasno, kako Harley uspe preboleti Jokerja … Preprosto ga preboli, ker je hollywoodsko zastavljena “močna ženska”.
In tu pridemo do še ene večje težave filma; Ant-Man je namreč še eden od tistih izdelkov, ki skušajo v obdobju raznih #metoo gibanj imitirati sodobne feministične blockbusterje, kjer so vsi ženski liki močni, inteligentni in neustrašni. Pa ne toliko zaradi tega, ker bi dejansko bili močni, inteligentni in neustrašni, ampak ker jih obkrožajo debilni, primitivni in nasilni moški zlobneži. Liki so tako enodimenzionalni, da jih medsebojno razlikujemo zgolj po spolu, ne pa po osebnostih, zato nam je za njihove usode malo mar.
Drugi kiksi v filmu so bolj stvar posameznikovega okusa. Če vam Robbiejeva kot Harley Quinn ni bila nikoli všeč, boste ob ogledu tega filma ZELO trpeli, saj njeno ekcentričnost in nadležnost izkoristijo do maksimuma. Humor zna biti na trenutke zelo osladen in otročji (spet stvar okusa), videospotovski preskoki med sedanjostjo in preteklosto pa prav tako lahko koga močno iritira.
Birds of Prey je za DC tisto, kar je Ant-Man za Marvel; spodobna in kratkočana, vendar hkrati boleče generična in pozabljiva zabava, ki bo gledalcem ušla iz spomina že po nekaj mesecih.
Lahko pa tudi že prej, glede na to, da je film v ZDA finančno močno razočaral, kar je posledica zgrešenega marketinga in dejstva, da je izdelek ugledal luč sveta komaj nekaj mesecev po evforiji z Jokerjem.
Na šaljiv način bi lahko rekli, da je Joker tudi po ločitvi še vedno bolj popularen kot Harley Quinn.
