Mladenič sreča v parku starejšega moškega. “Se me spomnite?” ga vpraša. Gospod reče, da ne. “Bil sem vaš učenec,” pove mladenič. “Sedaj sem tudi sam učitelj. Pravzaprav sem postal učitelj, ker ste me navdihnili, da sem kot vi.”
“Kako pa to?” zanima starejšega gospoda. In mladenič mu pove naslednjo zgodbo:
Nekega dne je sošolec prišel v razred z lepo novo uro. Videl sem, da jo je dal v žep. Odločil sem se, da mu jo ukradem. Kmalu zatem je moj prijatelj opazil, da mu je nekdo vzel uro, in se takoj pritožil učitelju. To ste bili vi.
Na predavanju ste rekli: “Danes je bila med poukom odtujena ura. Kdorkoli jo je vzel, naj jo prosim vrne.”
Nisem je vrnil.
Potem ste zaprli vrata in nam rekli, naj vstanemo. Rekli ste nam, naj zapremo oči, ker boste le tako iskali uro. Šli ste do vsakega izmed nas in preiskali vse žepe. Ko ste prišli do mene, ste v mojem žepu našli uro in jo vzeli.
Bil sem presenečen, da ste še naprej pregledovali žepe drugih študentov. Ko ste končali, ste dejali: “Odprite oči. Našel sem uro.”
Nikoli mi niste rekli nič. Nikoli niste povedali, kdo je ukradel uro.
Tisti dan ste mi za vedno rešili dostojanstvo. Bil pa je tudi sramoten trenutek mojega življenja. Ampak bil je tudi ključni dan, da kasneje nisem postal tat ali slab človek. Čeprav me niste grajali, da bi dobil moralno lekcijo, sem jasno prejel sporočilo. Zahvaljujoč vam sem razumel, kaj mora narediti pravi učitelj.
Se spomnite tega dogodka, gospod profesor?
In profesor je odgovoril: “Spomnim se situacije, ukradene ure, ki sem jo iskal pri vseh. Ampak ne spomnim se vas, ker sem tudi jaz imel zaprte oči.”
To je bistvo poučevanja: če želiš nekoga popraviti in ga moraš ob tem ponižati, v resnici ne znaš učiti.
(Zgodbe nisem zapisala jaz, a žal ne poznam avtorja – če kdo ve, prosim, bom vesela informacije.)
