“Uboj iranskega generala Kasima Sulejmanija, ki so ga prejšnji konec tedna izvedle ZDA, je bil videti kot iskra, vržena v kup sena.
Otroci so prihajali iz šole in že na vratih spraševali starše: »Bo izbruhnila tretja svetovna vojna?« To isto so se spraševali tudi odrasli analitiki, kajti tam, okoli šiitskega Irana in sunitskega Iraka, so neposredno ali prek svojih strateških, energetskih, finančnih in vojaških interesov zbrani prav takšni jedrski velikani z nezrelim pojmovanjem etike, o kakršnih je govoril Bradley. In medtem ko se je poskušal ruski predsednik Vladimir Putin domisliti, kako bi uboj Sulejmanija, ki gaje pred petimi leti nagovoril k temu, da je začel oboroženo akcijo v Siriji, zdaj lahko spremenil v svoj prid, je njegov strateški prijatelj Xi Jinping prešteval ogromne milijarde dolarjev, ki jih je Kitajska vložila v Iran (predvsem zaradi njegove nafte) in ki jih je azijska sila zaslužila s tem, ko je Teheranu prodajala orožje — od pištol do vodenih izstrelkov. Da pri tem sploh ne omenjamo jedrske tehnologije, resda tiste za civilno uporabo. V sredo se je Teheran maščeval Washingtonu z napadom na oporišča v Iraku, kjer je stacionirana ameriška vojska. Vojaški strokovnjaki so sicer prepričani, da so iranski izstrelki namerno zgrešili cilje, na katerih bi, če bi jih zadeli, povzročili veliko človeških žrtev.”
