V Mestnem muzeju so odprli veliko razstavo Knjiga. Znanje. Razum. o dosežkih zgodnjega novega veka v Ljubljani.
Razstava z okoli 500 predmeti, med katerimi so nekateri predstavljeni prvič, in s predstavitvijo ključnih osebnosti časa obravnava kulturne in duhovne vrhunce Ljubljane v obdobju treh stoletij, od leta 1500 do 1800, ter slavi ideje razsvetljenskega duha. To je bil čas velikih družbenih in socialnih sprememb, prvih tiskanih knjig v slovenščini, uvedbe organiziranega šolanja in rojstva znanosti.
Letos mineva 200 let od smrti dveh ključnih razsvetljencev našega prostora, barona Žige Zoisa in Valentina Vodnika, 330 let od natisa Valvasorjeve knjige Slava vojvodine Kranjske in skoraj 500 let od natisa prve slovenske knjige.
»Z letno razstavo Knjiga. Znanje. Razum. predstavljamo procese in dogodke, ki so spodbujali in razvijali kulturno-duhovni razvoj v Ljubljani, od konca 15. do konca 18. stoletja, od humanizma oziroma protestantizma do razsvetljenstva. Ljubljančani, njihovo delovanje in način življenja so v ospredju našega zanimanja, a zgodovino mesta so tkali tudi prišleki iz slovenskih in tujih dežel; migracije so bile v teh treh stoletjih izrazite na vseh področjih – trgovskem, rokodelskem, znanstvenem, duhovnem, ustvarjalnem …« sporočajo iz Mestnega muzeja.
Na razstavi govorijo predvsem o znanju in delovanju peščice prebivalstva, družbene elite. V manjšem segmentu predstavljajo tudi socialni prepad med elito in večinskim prebivalstvom. Plemstvo je postalo najpomembnejši spodbujevalec kulture in umetnosti. Še vedno je bila zanimiva vojaška kariera, novo plemstvo pa je svoj položaj utemeljevalo z višjim vrednotenjem izobrazbe in umetnosti ter novimi uradniškimi službami na ravni dežele in cesarstva. V 18. stoletju so plemstvo in izobraženci sprejeli ideje razsvetljenstva, katerega vodilo je bilo pogled naprej in ne več nazaj, predvsem pa so želeli pomagati »neukemu« prebivalstvu. S člani Zoisovega razsvetljenega krožka se je začel slovenski narodni prerod.
»Triinpetdeset tiskanih slovenskih knjig in znanje, ki so ga razvijali v jezuitskem kolegiju ter prevzem razsvetljenskih idej tudi Ljubljano z dejanji, dogodki in s posamezniki umeščajo na zemljevid Evrope. Z osrednjimi osebnostmi časa (Adam Bohorič, dr. Marko Gerbec, mati Eleonora, oče Marko Pohlin, baron Žiga Zois in Valentin Vodnik) želimo pokazati ustvarjalno miselnost in znanstvena hotenja,« so še povedali v Mestnem muzeju.
Večino predmetov z razstave hrani Mestni muzej Ljubljana in veliko jih je razstavljenih prvič, nekaj jih je bilo prav za to razstavo tudi na novo odkupljenih. Za celovitejši prikaz so si nekatere predmete tudi izposodili iz Narodne galerije, Narodnega muzeja Slovenije, Prirodoslovnega muzeja Slovenije, Pokrajinskih muzejev Celje in Maribor, Narodne in univerzitetne knjižnice, Nadškofijskega arhiva Ljubljana in od zasebnikov: neimenovanega, Jane Valenčič in Urške Kersnik.
Pomembno mesto tega obdobja ima Primož Trubar, ki je s slovensko protestantsko cerkvijo s sedežem v Ljubljani mesto postavil za središče Kranjske in »lubih Slovencev«. Obdobje zgodnjega novega veka je že nakazovalo podobo današnjega mesta in zapustilo prepoznavno arhitekturno baročno podobo. Ljubljana ni bila ne majhno in ne vedno zatohlo provincialno mesto; Edward Brown iz Norwicha na Angleškem 1673 jo je opisal kot mesto z lepimi cerkvami, gradom in reko Ljubljanico.
Misel dr. Stanislava Južniča, da smo Slovenci v malho začetkov znanstvenega razvoja prinesli toliko kot katerikoli drug narod, je glavno sporočilo razstave. Njena avtorica dr. Irena Žmuc dodaja: »Ljubljana zgodnjega novega veka ni bila ne majhno in ne zatohlo provincialno mesto. Prav nasprotno: bogat kulturni in duhovni razvoj je mestu že v 16. stoletju prinesel središčno vlogo na Kranjskem.«
»Vsako obdobje v sebi nosi nujen premislek, na katerih pozicijah napredka želimo ustvarjati bolj obetajočo prihodnost,« pravi Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane.
»Tudi danes bi verjetno potrebovali kritično distanco do prostora in časa, v katerem živimo, saj razsvetljenega mišljenja ni nikoli dovolj. Razsvetljenstvo je nuja obstoja.«
Teme, ki na razstavi prikazujejo obdobje od leta 1500 do 1800, so: reformacija in protireformacija, prve tiskane knjige, sprememba vloge moškega, moške razvade in pravila lepega vedenja, dejavnosti žensk, zamolčane teme prostitucije, menstruacije, stranišč in umivanja, razkošje baroka v kontrastu z revščino neprivilegiranih, kabinet čudes – zbirka imenitnih predmetov kot prototip za poznejši razvoj muzejev, na koncu pa še soba krožka razsvetljencev, ki so se zbirali okrog barona Žige Zoisa.
Poleg njega so Adam Bohorič, Marko Gerbec, Marko Pohlin in Valentin Vodnik na razstavi izpostavljeni kot ključni predstavniki znanja in napredka: verskega, naravoslovnega, humanističnega in umetniškega.
Začetke razvoja ženskega principa predstavljajo z Mantuani Eleonoro, ki je kot prva prednica uršulinskega samostana skupaj z naprednimi ljubljanskimi meščani ustanovila šolo za meščanska dekleta.
Primož Hieng
