Od vseh mesecev je december – slovensko tudi gruden, grudnik, kolednik, božični mesec, venahtnik – za ljudi vseh prepričanj najbolj prazničen mesec v letu. Tako pravi v uvodu knjige Trije dobri možje etnolog Damjan J. Ovsec. Dodaja, da ne samo zato, ker je resnično v njem nanizanih največ prazničnih dni.
»Zimski solsticij oziroma obrat ali kres je zaradi konca enega in začetka drugega ciklusa, ki se začne z novim letom, pomembnejši od poletnega kresa, čeravno sta oba polna čarobnosti,« pravi Ovsec. »Poletni kres je izgubil veliko arhaične živahnosti in spremenljivosti, zimski pa ne. Vsi čutimo, mnogi celo vedo, da so prazniki simbolični, ker utelešajo verske, mitološke in psihološke razsežnosti, torej globoka občutja ljudi, zato jih je treba tako tudi obravnavati. Ritualna opravila in praznični dogodki dodajajo življenju magični navdih. Decembra se zgodijo velike spremembe.«
»V začetku ni bilo tako, kot je dandanašnji,« pravi Jože Zadravec v knjigi Naš božič. »Za prvo Cerkev je bil največji praznik velika noč, saj so se apostoli še živo spominjali Jezusovega trpljenja in smrti na križu ter njegovega vstajenja. Veliko noč so praznovali veliko prej kot božič, saj prva Cerkev niti ni poznala, kdaj natančno se je Jezus rodil. Za to so se kristjani začeli zanimati šele proti koncu drugega stoletja našega štetja. Za leto 354 je že izpričano, da je praznik bil že ustaljen. Janez Zlatousti pravi v božični pridigi, da zahodna Cerkev že od nekdaj praznuje božič. Na Vzhodu je božič postal samostojen praznik proti koncu 4. stoletja. Afraat Sirski je leta 343 pridigal na praznik Jezusovega rojstva, ki so ga Sirci obhajali 25. decembra, v Antiohiji so božič prvič praznovali 25. decembra leta 377, v Carigradu leta 380, v Afriki leta 362, najpozneje pa so ga začeli obhajati kot samostojen praznik v Betlehemu.
Nekateri so trdili, da je bil Jezus rojen leta 748 po rimskem štetju, drugi da je bil rojen po 28. letu vladavine cesarja Avgusta; čas rojstva so eni postavljali v maj, drugi v april, tretji v marec.«
Vzhodna cerkev je za praznik Kristusovega rojstva določila 6. januar, armenska cerkev ga še danes praznuje na ta dan, rimski škof Hipolit je praznik Kristusovega rojstva postavil na 2. januar.
Prva pisna omemba praznovanja božiča 25. decembra sega v leto 336. Cerkev ga je navezala na rimsko praznovanje rojstva »nepremaganega boga Sonca«. Ta dan je navidez umirajoče Sonce začelo krepiti svojo svetlobo, dan se je začel daljšati. Rimljani so svoje veselje izražali s saturnalijskimi orgijami in plesi. Izmenjali so si darove, otroke so obdarovali z lutkami, sužnji so se smeli zabavati, šole in uradi so bili zaprti, izvrševanje kazni je bilo prepovedano.
Rimski cesar Avrelijan je leta 274 uvedel 25. december kot državni praznik svojega cesarstva, s katerim so slavili rojstvo nepremaganega Sonca.
Zadravec k temu dodaja, da je Cerkev sklenila, da bo temu prazniku začela dajati novo vsebino; zaznamovala ga je s spominom na Kristusovo rojstvo, tem bolj, ker je pogansko praznovanje obsegalo tudi tradicijo prižiganja svetilk in sveč.
»Rimski škof papež sv. Gregor Veliki (590-604) je sv. Avguštinu naročil, naj med anglosaškimi plemeni, kjer je misijonaril, oblikuje krščanske praznike okoli krajevnih izročil,« pravi Jože Zadravec.
»Avguštin je odkrival sredzimska bučna veseljačenja, ki so trajala dvanajst dni; praznovanje je veljalo ponovnemu rojstvu nekega anglosaškega božanstva, podobno rimskemu mlademu Soncu. Poganom je govoril o rojstvu Kristusa, učlovečenega Boga, ki je luč vseh luči. Praznovanje Sonca so kristjani tudi tu zamenjali s praznovanjem rojstva Jezusa Kristusa.«
Prva pisna omemba praznovanja Kristusovega rojstva v vzhodni Cerkvi sega v leto 397. Egipt ga je začel praznovati leta 430, stari Bizanc ga je praznoval 6. januarja kot državni praznik, najbrž zato, da bi prekril tradicionalno praznovanje starogrškega boga Dioniza, zavetnika rodovitnosti in vina. Ko so kasneje sprejeli 25. december kot praznik Kristusovega rojstva, je praznik Epifanije (Jezusovo razglašenje ali sveti trije kralji) ohranjal večji blišč. Z njim se je tudi za rimsko Cerkev končala božična doba.
Kristjani so božič prvotno praznovali le v cerkvah, v štirinajstem stoletju pa so ga praznovali tudi po ženskih samostanih.
Božič kot družinski praznik – z jaslicami, koledniškimi igrami in drugo božično ikonografijo ter simboliko so meščanski in kmečki domovi uvajali šele v času baroka in katoliške prenove.
»Danes je božič med Slovenci najbolj priljubljen praznik,« meni Jože Zadravec. »Nanj se navezuje veliko navad, običajev, šeg, verovanj. Božič je praznik, ki je osvojil ves svet. Z velikim navdušenjem ga praznujejo Avstralci, v Novi Zelandiji ob njem pripravijo priljubljene piknike z žarom, radijske postaje začnejo predvajati božično glasbo že septembra, božič nestrpno pričakujejo v Grčiji, v Albaniji, ki je v socializmu imela najstrožji ateistični sistem v Evropi, je božič drugi najbolj priljubljen praznik.
Med Španci je najbolj priljubljen obdarovalec črni Boltežar, ki je po legendi pred dobrimi dva tisoč leti Jezuščku prinesel miro. V Skandinaviji se božični čas začne z bogoslužnim praznikom sv Lucije, 13. decembra. Švedi na božični večer z zavitim darilom trkajo na vrata.
V Sloveniji je bil božič znova uveden kot dela prost dan leta 1989. Jožeta Smoleta, ki si je za to največ prizadeval, se je oprijel vzdevek Božiček.«
Poglejmo še v Praznično leto Slovencev dr. Nika Kureta. Etnolog pravi, da imajo v zakladnici ljudskih pesmi evropskih narodov božične pesmi – poleg zaljubljenih – največji delež. To zadosti zgovorno priča, kako zelo se je ljudstvo oklenilo božičnega praznika.
»Vsebina novega praznika, to je rojstvo otroka v bornem hlevu, stiska Marije in Jožefa, poklonitev pastirjev, prikazen zvezde in prihod treh kraljev iz daljnih dežel – vse to je pripomoglo, da je sveti božič zlahka postal največji praznik krščanskih narodov,« pravi dr. Niko Kuret. Pridružil se je, čeprav ne takoj spočetka, prazniku vstajenja Gospodovega, veliki noči torej, a se je v srcih zasidral neprimerno globlje kakor le-ta.«
Božič se po Kuretu obhaja sredi trde zime, ko naravne sile počivajo, ko je moč sonca do kraja pošla, ko mraz in led oklepata vso naravo v spone navidezne smrti. To je čas, ko se vsakdo, kdor le more, drži doma, ko se je starosvetna družina zbirala okoli tople peči.
Če je velika noč zmagoslavni praznik širnega krščanskega občestva, pa je božič tihi, prisrčni praznik njegove celice, družine, in zato izrazit družinski praznik. Tisočletna dediščina poganskega božiča seveda tudi v tisočletju krščanstva ni do kraja izginila. Prav tako pa je praznovanje božiča, praznika Kristusovega rojstva, v krščanskih narodih dandanes tako globoko zakoreninjeno, da ga še tako neugodne okoliščine ne izrujejo.
Ime praznika, božič, je staroslovensko. Ivan Navratil je že leta 1848 opozoril, da je božič – mali Bog. Ni nujno, pravi Navratil, da je bil s tem od vsega začetka mišljen novorojeni Odrešenik. Božič lahko sega še v predkrščansko dobo, ko je pomenil malega boga Svaroga, Svarožiča, ki naj bi se bil – podobno grškemu bogu Dionizu – ob zimskem kresu rodil vsako leto nanovo. Ker je bil Svarog – kakor Dioniz – bog poljedelstva, bi še danes ohranjene žrtve, kot na primer poprtnik na mizi, potrjevale to domnevo. Prenos imena malega Svarožiča na novoletnega krščanskega Odrešenika misijonarjem najbrž ni delal dosti preglavic. Ime je obveljalo v svojem novem pomenu in nato prešlo na praznik sam.
»Poleg božičnega okrasja je božična peka med najstarejšimi
znamenji božičnega praznika,« je zapisal dr. Kuret. »Tudi božični kruh sega v predkrščansko dobo. Toda oba, okrasje in kruh, sta v stoletjih dobila krščansko prevleko, čeprav jepecivo ohranilo več poganskih pridatkov, ki jim ni bilo mogoče dati krščanskega pomena. Tako zavzema ob raznih poticah božični kruh posebno, lahko bi rekli obredno mesto. Treba ga je položiti na mizo in ga pokriti z belim prtom. Na mizi mora ostati vse tri »božiče«, to je na sam praznik, na novoletni dan in na dan svetih treh kraljev. Družina se je med božičnimi prazniki prehranjevala, kjer je mogoče, največkrat ob peči ali celo ob mentrgi, kajti miza je bila med božičnimi prazniki posvečena.«
Božični dan je sveti dan, je najsvetejši dan v letu. Tako svet je, da gre tisti, ki ta dan umre, naravnost v nebesa.
Tako svet je, da se ljudje ne lotijo nobenega opravila, razen najnujnejših stvari, tudi pastirji drobnice ne ženejo na pašo, čeprav je kopno. Pregovor pravi, da ta dan celo kače in druge žive stvari počivajo.
Delalo se na sveti dan ni nikoli.
Še vodo za živino so nanosili prejšnji dan.
Če so se ljudje zjutraj srečevali, so si pač segali v roko in si voščili srečne praznike, stopil pa ni nobeden prek tujega praga. Tako svet je sveti dan, da ljudje niso hodili zdoma, tudi sosed ne k sosedu.
Samo v cerkev in domov. Kdor bi drugače ravnal, bi prinesel nesrečo k hiši.
Primož Hieng
