Potica še vedno zaznamuje vsako praznovanje in tako bo tudi ob koncu tega leta. Če bi želeli izvedeti prav vse o potici, potem je najbolje, da pogledate v zajetno in imenitno pripravljeno monografijo dr. Janeza Bogataja Potice iz Slovenije.
»Potice delimo na sladke in slane, pri nas poznamo okrog sto različnih nadevov, za vsak praznik v letu pa imamo lahko različno potico in prav tako za vsak mesec v letu,« pove etnolog.
V uvodu knjige pravi, da je bila potica in je še označevalka cerkvenih in posvetnih 
praznikov. Dodaja, da sta si kruh, zlasti beli, in potica v sorodu: »V bistvu se je vsa zgodba najprej začela s kruhom. Tudi pri kruhu govorimo o prazničnem in vsakdanjem kruhu. Za praznike so si ljudje ustvarili obilje tudi z boljšim kruhom. Ko pa govorimo o potici, moram vsekakor omeniti neko praobliko, to pa je pogača. Praoblika je tudi polžasto zaviti kruh, kar še danes poznajo v zahodni Sloveniji in sosednji Italiji pod imenom gubanca. Že ti izrazi, ki so povezani s temi vrstami kruha, izkazujejo, da gre za neko testo, ki je bilo zvito. Iz teh praoblik se je postopoma skozi zgodovinski razvoj oblikovala potica. To ni izdelek, ki bi nastal kar naenkrat, ampak se je ta razvoj spreminjal. Pogače so ubrale neko svojo pot in so največjo koncentracijo dosegle v severovzhodni Sloveniji, medtem ko sta gubanca in kolač posledično vplivala na razvoj potice.«
Kaj pa razvoj pekača? »Uporaba potičnika – ne potičnice, kot mnogi napačno uporabljajo izraz za pekač –, se je množično začela šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje,« meni dr. Bogataj. »V 19. stoletju doživi svoj veliki razcvet. v bistvu je šlo – tako bi rekli danes –, za lončarski marketing. Lončarji so morali biti vedno korak naprej. Vedno je moral gledati, kaj so ljudje pri pripravi hrane potrebovali. Tako je nastal pekač oziroma potičnik, nanj pa so prav gotovo vplivali starejši tipi pekačev, ki jih poznamo kot pekače za šarklje. To ni naša značilnost, ki bi izvirala iz slovenskega kulturnega prostora kot kolač in gubanca, ampak je značilna germanska zadeva. Spoznanja pozitivnih plati pekača za šarkelj so privedla do tega, da so lončarji ustvarili pekač oziroma potičnik z večjim prirezanim stožcem v sredini.
Ta je omogočil, da je potica še vedno imela podobo kolača, vendar pa je imela luknjo v sredini, da se je tudi sredica dobro prepekla. Izraz potica uporabljamo izključno za okroglo obliko z luknjo, vse ostalo pa imenujemo štrukelj, kot na primer za razne podolgovate inačice, ki se pečejo v navadnih štirioglatih pekačih. Še nekaj: na Slovenskem poznamo dva temeljna tipa pekačev, ki sta značilna za potice, in sicer je prvi tak, ki ima obodno steno gladko, drugi pa ima rebra. Toda, pomembno je, da morajo biti ta rebra navpično glede na dno in ne postrani, kar je spet najbolj značilno za šarkelj.«
Med drugim opisuje nekdanje obširne priprave na peko potice: »Pogledati moramo zgodovinski razvoj: vedno je bil v ljudeh neke vrste strah, torej, ali bodo imeli dovolj tudi za potico oziroma ali bodo imeli dovolj za poprtnik ali božični kruh. Ljudje so nekoč dobesedno hranili zadnje pesti žita, ki so ga nesli v mlin, pa še mlinar si je vzel svojo merico moke. S tisto malo moke so si pričarali praznik. Lep primer tega je z Dolenjskega, kjer so pripravljali pisani kruh iz pšenične, koruzne in ajdove moke, ki je nadomeščal potico. Druga taka značilnost je bila v tem, da so bile vse te priprave del pričakovanja na praznike v adventnem obdobju. Danes smo ta občutek izgubili.«
Tako kot za veliko večino živil in jedi v Sloveniji tudi za potico nimamo opravljenih ustreznih raziskav njihovega izvora in razvoja. Torej je dr. Janez Bogataj s knjigo o poticah opravil veliko in pionirsko delo. »Najprej hvala lepa za to ugotovitev,« se nasmeji naš sogovornik. »Gradivo sem zbiral kar nekaj let. Predvsem sem želel vse vire preveriti, tudi tisto navedbo iz 16. stoletja, ki jo nekateri, tudi v stroki, navajajo kot najstarejši recept za štruklje oziroma potico, kar je popolnoma zgrešeno. Ugotovili smo, da ta recept sploh ne govori o potici, ampak o nekem kipniku, neki testeni pastetki, ki je nadevana s skuto in pehtranom. Površni prepisovalci so se namreč naslanjali na nek zapis iz 19. stoletja v časopisu Slovan, kjer so govorili o potici, in so mu kar verjeli.«
Vsakega etnologa, ki se ukvarja s tako tematiko, zagotovo zanima tudi izvor, torej od kdaj, kje in kako.
»Najstarejša omemba potice v razvojni obliki povitica je v dveh delih Primoža Trubarja, leta 1575 v Katekizmu in tri leta pozneje v Novem testamentu,« pravi avtor knjige o poticah.
»Prvič se je potica zapisala in s tem imenom tudi recept Janezu Vajkardu Valvasorju, ki že zelo natančno navaja podrobnosti o potici, kolaču in pogači, torej opiše tudi samo pripravo in način. V Vodnikovi prvi kuharski knjigi v slovenskem jeziku pa potice ni, morda zato, ker je šlo bolj kot ne za prevod nemškega dela …«
Dr. Janez Bogataj v knjigi na prvo mesto postavlja pehtranovo potico kot prav poseben fenomen oz. pojav … »Pehtranka je ena najbolj razpoznavnih potic, ker smo eden redkih narodov, ki pehtran uporabljamo tudi v raznih sladkih kombinacijah. Pehtran je zelo poznana začimba v dobršnem delu sveta, vendar ga uporabljajo kot začimbo v juhah, mesnih jedeh in omakah, manj pa v sladkih kombinacijah. Druga značilnost je, da je to tipična pomladna potica, ker se pripravlja zlasti za veliko noč in pozneje čez poletje, ko je pehtran svež.«
Sogovornika ob koncu pogovora seveda vprašamo še, če tudi sam speče potico. »Seveda, le čas si moram vzeti in če mi dajo drugi mir. Pri kuhi sem rad sam,« odgovarja.
In katera mu je najbolj vešč? »Tista, pri kateri so mi že starši privzgojili okus in smo jo največkrat delali za božič in novo leto, to je lešnikova ali mandljeva potica. Mandljeva sploh, je pa morala biti zelo dobro namazana. Je lažje prebavljiva, zelo radi pa smo imeli čokoladno potico. Seveda pa je tudi pehtranova potica ena od mojih najbolj priljubljenih potic. Za pusta komaj čakam kak kos dobre ocvirkovce ali špehovke, ki pa mora biti še topla. Ob veliki noči je zelo lepa kombinacija orehove potice in šunke.«
Primož Hieng
Za radovedne
»Predvidevam, da bodo zadeve kar dolgotrajne, ker je bistvo zaščite v tem, da se bodo morali vsi, ki bodo vstopili v nek bodoči konzorcij izdelovalcev potic, sporazumeti o enotni recepturi. Upam, da se bomo pri tem vsaj malo spogledovali po naših sosedih Hrvatih, ki na tem področju sploh ne komplicirajo in uspešno vključujejo na sezname zaščite njihove kulinarične zadeve.
Še nekaj: če sami ne bomo poskrbeli za zaščito, se bodo pa drugi potrudili in nas prehiteli.«
