Prav na pragu slovenske prestolnice, le nekaj korakov od zadnjih mestnih ulic, se razprostira Ljubljansko barje. Zelo redki so primeri na svetu, ko bi se na pragu glavnega mesta, dosegljivo peš, s kolesom ali z javnim prevozom, razprostiralo območje s tako bogato zgodovino, arheološko dediščino, etnološkimi posebnostmi in visoko ovrednoteno naravo.
Nekdanje močvirje, še pred tem jezero, je danes kulturna krajina, ki jo sooblikujeta človek in narava. Na barjanskih šotnih tleh se je razvilo posebno rastlinstvo. Območje je eno zadnjih zatočišč za nekatere redke in v evropskem merilu ogrožene vrste ptic, metuljev in kačjih pastirjev.
Večstoletno sožitje ljudi in narave je ustvarilo edinstveno in raznoliko kulturno krajino, veliko dobrih 150 
kvadratnih kilometrov. Na tem razmeroma majhnem ozemlju so svoj pečat pustile številne kulture, od prazgodovinskih koliščarjev, antičnih Rimljanov do zagnanih osuševalcev. Ljubljansko barje po tisočletjih sožitja narave in človeka izgublja bitko s civilizacijo, ki v naravi povzroča vse večjo škodo z intenzivnim kmetijstvom, s stihijsko urbanizacijo in z onesnaževanjem okolja. Da bi to preprečili, so se pred leti odločili, da že varovano območje največje biotske pestrosti v Evropski uniji zavarujejo kot krajinski park.
Na Ljubljanskem barju so ostanki kultur, ki so ta prostor naseljevale skozi tisočletja. Aprila leta 2002 so arheologi našli ostanke približno 5200 let starega lesenega dvokolesnika.
To je do zdaj najstarejše najdeno kolo v Evropi oziroma na svetu.
Med ojezeritvijo so tedanji prebivalci Ljubljanskega barja postavljali na jezeru bivališča na lesenih kolih, zato se je teh naselij oprijela oznaka kolišča oziroma mostišča. Skrivnost dediščine Ostrorogega Jelena se je začela 17. julija 1875.
Takrat je odbornik okrajnega cestnega odbora in posestnik Martin Peruzzi iz Črne vasi na Ljubljanskem barju sporočil Deželnemu muzeju v Ljubljani, da so delavci pri čiščenju jarkov ob Ižanski cesti blizu vasi 
Studenec (zdaj Ig) naleteli na ostanke naselja na kolih. Poleg tega so našli tudi veliko črepinj, živalskih kosti, orodja iz jelenovega roga in oglja. Karl Dežman, tudi Karl Deschmann, ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja, je takoj ugotovil, da so najdbe sledi koliščarskega naselja, takšnega, kakršnega so odkrili v Švici leta 1854 in deset let pozneje tudi na Koroškem. Dežman, ki je takoj doumel pomen teh najdb, je z izredno naglico organiziral prvo uradno arheološko izkopavanje na Kranjskem, ki se je nadaljevalo še naslednji dve leti. Odmevnost odkritja in najdb – med drugim so našli okrašene keramične posode, metalurške pripomočke in kovinske predmete –, je bila tolikšna, da je bil leta 1879 v Ljubljani organiziran celo prvi avstrijski antropološki in prazgodovinski kongres.
Kmalu se je zelo povečalo število novoodkritih naselbin na Barju. Raziskave so vseskozi vodili raziskovalci, kot so Walter Schmid, Rajko Ložar, Josip Korošec in Tatjana Bregant, ki so vsi pustili pomemben pečat v arheologiji.
Vse odtlej je na Ljubljanskem barju delo za številne generacije arheologov, najdeni so ostanki 23 večjih kolišč in nešteti predmeti, s katerimi se počasi sestavlja mozaik življenja koliščarjev.
Odbor za svetovno dediščino je na 35. zasedanju v Parizu 27. junija 2011 soglasno uvrstil serijsko nominacijo Prazgodovinska kolišča okoli Alp na Unescov seznam svetovne dediščine.
Največji poseg človeka v Ljubljansko barje je bil zagotovo ambiciozni osuševalni projekt ob koncu 18. stoletja pod vodstvom Gabriela Gruberja. S tem so poskušali čim bolj omejiti poplave in prilagoditi tla za kmetijsko obdelavo. Posegu je sledila še kolonizacija (od leta 1830 dalje), naselitev prostovoljcev na še vedno močvirno Barje, katerih naloga je bila vzdrževanje odvodnih kanalov in vzpostavitev za kmetijstvo primernih zemljišč.
Ljubljansko barje novim naseljencem ni ravno izreklo dobrodošlice. Graditev stavb, cest in poti na dotlej znane načine se na mehkih, pogrezajočih se in plavajočih barjanskih tleh ni obnesla, zato se je razvil specifičen način graditve hiš na pilotih.
Koliščarji so bili v času, ko so v Egiptu nastajale piramide, že dovolj razgledani in bistri.
Primož Hieng
