Med zaslužnimi obrtniki, trgovci in podjetniki, ki so leta 1933 dobili diplomo ljubljanskega meščanstva, je bil tudi Fran Krapeš, kavarnar in restavrater v Zvezdi, po vsej Ljubljani in daleč okoli znan pod imenom »Ata živili«.
Dr. Ivan Lah, pisatelj, publicist, prevajalec in profesor na gimnaziji, je znamenitega gostilničarja predstavil v Kroniki slovenskih mest leta 1935, ko je med drugim zapisal: »Na svoje ljubljansko meščanstvo je bil izredno ponosen, morda prav zato, ker se je v polni meri zavedal, da je to čast tudi zaslužil. Ne le zato, ker je že več kot pol stoletja živel v Ljubljani ter deloval v vseh različnih strokovnih in narodnih društvih, ampak tudi zato, ker je bolj ko marsikateri njegovih vrlih someščanov živel za procvit in napredek naše bele Ljubljane in je za njo žrtvoval tudi vse svoje imetje.«
Fran Krapeš je bil rojen 1. januarja 1864 v Otlici pri Ajdovščini. Sin ubožnega kmeta se je s trebuhom za kruhom odpravil v Gradec in se izučil čevljarske obrti. Pri 21 letih se je osamosvojil kot čevljarski mojster v Ljubljani. Kasneje je prevzel gostilno Pri Šifu na Bregu in na Jurčičevem trgu ustanovil prvo slovensko kavarno v Ljubljani, ki jo je potem preselil na Kongresni trg. Po opustitvi Narodne kavarne je prevzel Zvezdo, iz katere je naredil eno najlepših gostinskih podjetij v Ljubljani. Mestu je ostal zvest vse do smrti.
Njegov življenjepis se bere kot pravljica, če bi tudi pravljice včasih ne imele na svojem dnu nekaj trpkega in bolnega. S skalnega Krasa ga je prinesla pot v slovensko prestolnico, ki se je takrat zdela še precej nemškutarska. Poulični napisi so bili še vsi nemški, prav tako napisi na trgovinah in pisarnah. Po ulicah so mnogi še govorili nemško, trgovine so bile večinoma nemške, v restavracijah in kavarnah se je pozdravljalo in streglo po nemško, v navadnih gostilnah se je govorilo še po starem; tako se je na primer pil frišen pir, krugelca, ali maselc, za jed je človek lahko zašafal (Navaden pozdrav se je glasil: Kaj zašafajo?): župa, prata, cušpajz, šnicel, melšpajz, zos itd.
Če bi točajka uporabljala slovenske izraze, bi rekli, da se spakuje. Treba je bilo precej truda in poguma, da so v začetku stoletja premagali ta »kuheldajč«.
Pri tem je imel naš »živili« nekaj zaslug. Ko je prišel v tedanjo na videz tako ponemčeno Ljubljano, je bil še ubog čevljarček – in nepismen.
»A njegov naravni talent mu je pomagal, da se je kmalu znašel v novih razmerah,« poroča Ivan Lah. »Spoznal je, da je marljivemu in podjetnemu človeku odprta pot na vse strani, če ima nekaj talenta in odločnosti. Tako je postal gostilničar, kar je bilo takrat mogoče brez posebnih izpitov in kmalu nato še kavarnar. Vse ljubljanske kavarne so bile takrat še popolnoma nemške in tudi gospodje prvaki, narodnjaki in narodni voditelji so se zadovoljili s tujo postrežbo in nemškim časopisjem.
Tudi Krapeževa kavarna v Fischerjevi hiši na Kongresnem trgu je imela napis Nationalcafée. A ta »national« je pomenil prvo slovensko kavarno. Ne mislimo, da je bilo tako lahko preiti iz starega nemškega kavarniškega žargona v novo slovensko poslovanje. Take stare tradicije se ne spreminjajo čez noč.
A začetek je bil storjen in ko je potres leta 1895 razmajal Ljubljano in razruval tudi staro Fischerjevo hišo, je Fran Krapež postavil leseno kavarno na Kongresnem trgu z dvojezičnim napisom.«
Po potresu je začela Ljubljana dobivati tudi na zunaj slovensko podobo. Nemški napisi so izginjali, ulični pa so bili dvojezični. Narodna kavarna se je preselila v Pongratzovo hišo na Dvornem trgu. Čeprav je bil lastnik hiše Nemec, pa je moral popustiti najemniku, torej kavarnarju glede samoslovenskega napisa. V novi kavarni se je razvilo živahno življenje.
Postala je središče slovenske Ljubljane. Politiki in literati, umetniki in advokati, trgovci in uradniki so tu imeli svoje krožke. Prvič se je zgodilo, da je za notranjo ureditev kavarne poskrbel slovenski slikar.
Velik del vsakdanjega slovenskega narodnega življenja pred vojno se je odigral v Narodni kavarni. Tu so se začeli tudi prvi sestanki raznih revolucionarnih krožkov; že v obdobju septembrskih bojev po ljubljanskih ulicah je bila Narodna kavarna zbirališče vseh voditeljev. Gospodar sam je bil ves čas na ulici in pomagal pri raznih akcijah.
Menda mu je prav od tedaj ostalo ime Živili, ker je tako navduševal demonstrante.
Ivan Lah je zapisal, da je bila s kavarno združena tudi restavracija Zlatorog, ki je bila tedaj med najelegantnejšimi restavracijami v Ljubljani.
»Vse to je pomnožilo imetje kavarnarja, ki se je ob koncu vojne in po prevratu dvignilo na milijon,« pravi Lah. »Hišni gospodar Pongratz mu je ponudil vso svojo hišo za 700.000 kron, a on je imel druge načrte. S svojim denarjem je hotel ustvariti Ljubljani najlepše družabno središče. Prišel je čas, ko naj bi se izpolnila njegova davna želja, da dvigne iz razvalin ljubljansko kazino, bivše gnezdo birokracije in nemškutarije, ki naj bi postala zbirališče napredne Ljubljane.«
Mlada Narodna kavarna, ki se je bila izgubila iz prenavljajoče se slovenske Ljubljane, in stara nemška kazina, ki je samozavestno stala na najbolj prometni točki in izzivala s svojim preživelim nemškutarstvom, sta bili kakor dve trdnjavi, vsaka na enem vogalu Zvezde. Težko si je bilo misliti, da bo mlajša trdnjava premagala starejšo, a čas je dozorel, in »Ata živili« je smatral za svoje sveto poslanstvo, da preuredi nemško kazino v slovensko in jugoslovansko Zvezdo.
»Med vojno je bila kazina zvesta svojim tradicijam, saj je bila zbirališče tujih častnikov in tiste nemške gospode, kar je je še ostalo, odkar se je slovensko meščanstvo zavedlo svojega narodnega ponosa,« je poročal Ivan Lah. »Zato pa je družba v Narodni kavarni molče prebirala časopise in pregledovala zemljevide; le tiho šepetanje je segalo od mize do mize. Prišel je 29. oktober in propad Avstrije. Z Avstrijo je propadla tudi nemška kazina. Nad kazino je bil proglašen sekvester. Nastal je splošen nered. Poslopje je bilo v slabem stanju. Gornje prostore je zavzela srbska vojaška oblast. V restavraciji je životaril nekak oficirski dom. Kavarna je bila prazna. Po restavracijah in kavarnah se je začelo burno življenje, saj je bilo denarja dovolj.«
A manjkalo je živil in naš »Ata živili« je najel cel vlak in se odpeljal v Vojvodino, kjer je bilo še vsega dovolj, in z nepopisnimi težavami nakupil in pripeljal v Ljubljano nove zaloge. Pisatelj in publicist Lah se sprašuje, kako je podkupoval železničarje in madžarske postajenačelnike, da se je vlak pomikal naprej.
Kavarno v Kazini je prevzel gospod Juvančič, ki je bil prišel iz Gorice, jo prenovil in v nekdanji nemški kavarni je zavladala slovenska družba. Toda gospodar Narodne kavarne si je vse drugače predstavljal bodočo Zvezdo. Že davno je snoval načrte. Z obnovljenim društvom Kazino je napravil pogodbo, da bo prenovil in preuredil vse pritlične prostore, vrt in prostor pred kavarno. Namesto starega lesenega paviljon, ki je že razpadal, je postavil novega.
Med tem je gradil kavarno, restavracijo in klet. »Vsa dela so bila izvršena po njegovih zamislih in načrtih,« pravi Lah. »Predelal in prenovil je staro poslopje prav do temeljev. Spodaj so nastali obširna klet, kegljišče in shrambe. Nič tako lepega in modernega ni do tedaj imela Ljubljana. Noben trud in noben strošek mu ni bil prevelik, samo da bo Zvezda lepa, da bo v okras Ljubljani in da bodo tuji gostje zadovoljni.
Dan na dan je stal na vrtu sredi razvalin ter nadziral dela in sanjal o veliki bodočnosti, ko bo tu družabno središče Ljubljane, in ko bodo prihajali slovanski gostje. Vse je žrtvoval, da bi bila znotraj in zunaj lepa. Končno je bila kavarna prenovljena. V njej je zavelo novo bujno življenje. Zvečer sploh nisi dobil več prostora. Nato je bila odprta restavracija, ki je bila njegov ponos, saj ga je stala največ truda. In potem klet. Vsa Ljubljana je drla vanjo. Večer za večerom je bila nabito polna. Igrali so akademiki, ki so obenem študirali.
»Ata živili« je bil ponosen, da jih je nekaj doštudiralo z njegovo pomočjo. In vrt z obširno verando! Njegov najvišji ideal. Pol milijona je žrtvoval zanj, da so lahko gostje iz Jugoslavije in od drugod rekli, da enakega nima kmalu kako drugo mesto. To mu je bilo največje zadoščenje za njegov trud in žrtve.«
Preden je vse dogradil, se je že začela kriza. Tiste vesele, bogate poprevratne Ljubljane ni bilo več. A on je še vedno mislil, da mora imeti Ljubljana že zaradi tujskega prometa takšne lokale z godbo. Mislil je vedno bolj na druge ko nase. Ko so prihajali že slabi časi, je še vedno vzdrževal osemdeset zaposlenih. Niti slišati ni hotel nasvetov prijateljev, naj zmanjša obrat. Verjel je v svojo Zvezdo. Vsak dan so nastajale nove skrbi. Prej si je mislil, da bo na stara leta počival in preživljal večere v družbi prijateljev – zdaj se je vse spreminjalo. Niti prijateljev ni več. In on je znal biti prijatelj … Z bolečino v srcu je gledal, kako propada, kar je s tolikšnim odpovedovanjem ustvaril.
»Zvezda se je praznila,« poudarja Ivan Lah. »Dolgovi so rasli. In vendar je imel še vedno odprte roke za vse. Kdor je potreboval česarkoli, vsega je dobil pri njem. Vsak berač se je najedel. Za vse narodne stvari je imel svoj dar. Svetovali so mu, naj odda vse breme na mlajša ramena, a žal ni hotel. Sedemdesetletnico je praznoval v največji krizi, a slavnostno. Ni se čutil starega, saj je še leta 1933 želel pogostiti brate Sokole na svojem vrtu.«
Z največjimi žrtvami je preuredil vrt. Čutil je, da ni rešitve. Skušal je doseči poravnavo. Razveselil se je vsakega jasnega trenutka, ko je videl, da ni živel zaman, da so še ljudje, ki znajo ceniti njegovo delo, njegov idealizem, nesebičnost, požrtvovalnost, srčno dobroto. Toda bolezen je čim dalje težje padala na srce in iz duševne prehajala v fizično bolezen. Zvezda je propadala …
»Ali razumemo vso tragiko njegovega življenja, ki je bilo na zunaj kakor pravljica, a v notranjosti tako trpko in bolestno?« se sprašuje Ivan Lah. »Kdo se ne spominja njegovega vedno dobrovoljnega obraza, dobrih in zvestih oči, njegove prijateljske roke.
Tisoči se bodo spominjali njegovega zlatega srca. A Ljubljana ne bo pozabila, da je bil on graditelj nove Zvezde in da je umrl ubog, zato ker je toliko žrtvoval za korist in lepoto slovenske prestolnice, da bi segla nje slava v bližnji in daljni slovanski svet.«
Ata živili, tako je popularnega moža poznala vsa Ljubljana, je umrl 11. aprila 1935. Svoj mir je našel v domači zemlji.
Primož Hieng
