V teh dneh je ena izmed njiv v okolici Lanišča, vasi blizu Škofljice, obarvana v modro. Cveti namreč lan, tako kot nekoč, ko je pesnik Valentin Vodnik zapisal: »Terice pogačo, potico jedo, lanovi Slovencem cekine neso.«
Dejstvo je, da je bilo pri nas včasih veliko več njiv in polj posejanih z lanom kot danes, ko je ta kulturna rastlina postala prava redkost. Ivanka in Janez Skubic s Škofljice sta ponovno posejala lan in začela obujati običaje, povezane z lanom. To je poleg sejanja še puljenje, trenje, predenje in končno tkanje. Poznavalci pravijo, da je treba opraviti kar 18 nalog, če želimo, da bomo iz lanenega semena vzgojili rastlino in jo nato uspešno negovali vse do tkalskih statev.
»Sejemo ga marca in aprila, ponavadi sto dni po novem letu,« pravi Janez Skubic. »Lahko ga sejemo zgolj za okras ali pa izpeljemo vse postopke, ki jih lan zahteva. Pulimo ga julija in avgusta, saj lanu ne žanjemo ali kako drugače režemo.«
Janez Skubic prihaja iz vasi Lanišče. »Nekoč so imeli pri vsaki hiši kolovrat in trlice, statve so bile redkejše,« nam razloži, ko na njegovi njivi občudujemo nežne modre cvetove lanu. »Da so se lahko oblekli, so gojili lan. Leta 2008 smo vaščani ob praznovanju 780-letnice prve pisne omembe Lanišča posejali lan. Potem smo šli na ekskurzijo v Belo krajino, a vseh skrivnosti pridelave in obdelave lanu nam niso razkrili. Začeli smo tako rekoč iz nič. K sreči je bila že prva letina dobra. Veliko trdne volje smo imeli, z veseljem pa smo se poglobili v delo. Pri nas pridelamo laneno seme na naravni način, brez kemikalij, delo pa v celoti opravimo ročno.«
Vas Lanišče je po ustnem izročilu dobila ime po lanu, ki so ga tukaj pridelovali vse do leta 1950. Lanišče je naselje nad severovzhodnim zatokom Ljubljanskega barja in na južnem pobočju hriba, za katerim se dviga 582 metrov visoki Molnik. Pod naseljem teče železnica Ljubljana–Grosuplje. Vas se po do zdaj znanih podatkih prvič v pisnih virih omenja leta 1228 kot prvotni sedež šmarske pražupnije. Tu so našli zaklad oglejskega denarja s konca 13. stoletja. Središče vasi Lanišče je okoli starodavne gotske cerkve sv. Uršule, ki je znana po poznogotskih freskah.
Ena izmed fresk je tudi najstarejša freska z motivom pokrajine na Slovenskem.
Lan spada med najstarejše kulturne rastline, saj naj bi ga poznali in za prehrano uporabljali že v kameni dobi. Prav tako naj bi ga barjanski koliščarji uporabljali za izdelavo vrvi in mrež ter tkanje platna, kot uporabno rastlino pa so ga cenili tudi Slovani že v dobi pred preseljevanjem narodov.
Takoj, ko lan odcveti, naredi bunkice, ki so simetrično razdeljene na pet delov. V njih je približno osem semen.
»Seme oljnega lanu vsebuje od 40 do 50 odstotkov maščob, 25 odstotkov beljakovin, od 4 do 10 odstotkov sluzi, poleg tega še lecitin ter vitamine A, B, D, E in F,« pravi gospod Janez, ki ga je pridelava lanu povsem zasvojila. »Sluzi vežejo vodo in nabreknejo ter tvorijo vlaknine ali balastne snovi, kar ima pozitivni učinek na prebavo. Poleg tega vzpodbujajo razvoj koristnih črevesnih bakterij, torej ima probiotični učinek. Pomaga pri obnavljanju celičnih membran v sluznicah in koži, vpliva na telesno vitalnost, kožo, lase in normalno delovanje živčevja.«
Janezova žena Ivanka laneno seme uporablja tudi v kuhinji: »Laneno seme je zelo uporabno kot vezivo namesto jajc. Preprosto namočite mleto seme v vodi za približno pol ure. Nastalo sluz uporabite v testu namesto jajc.«
Gospod Janez doda še naslednji recept: »Zmleta semena, pomešana z medom, očistijo pljuča ter zdravijo hripavost in kašelj.«
Z lanom je veliko dela, zato opravila v zvezi z njim Janez Skubic pospremi z besedami: »Lan je lan, z njim je dela leto in dan.«
Skubic se uspešno spopada z verzi, saj je napisal pesem Laniški lan in tudi slavospev v verzih dvorcu Lisičje, ki je blizu Lanišča.
Avtor besedila in fotografij:
Primož Hieng
