“Ko razpravljamo o gradnji drugega tira, smo prišli s cene 800 milijonov evrov na 1,2 milijarde evrov. In če bo cena še sto milijonov evrov več, se verjetno ne bo nihče niti odzval. Po drugi strani pa trdimo, da za medije v tako kriznem stanju ni mogoče najti več kot dveh milijonov, torej eno šestino odstotka drugega tira. To preprosto ne drži – vlada se mora zavedati, da gre za pomembno in resnično krizno situacijo, ne pa da pričakujemo, da bomo z zgolj 700 tisoč evri, kolikor okvirno dobijo splošni mediji, rešili otroške, informativne, izobraževalne vsebine, pa še kakovostno glasbo povrhu. Na ravni predsednika vlade bi morala biti sprejeta odločitev, da se pomoč medijem na leto poveča na vsaj 20 milijonov evrov, kar je še vedno razmeroma nizka številka v primerjavi s pomočmi, ki so jih deležni mediji v drugih primerljivih državah. In ne pozabite: samo eden od pomembnejših slovenskih lastnikov, ki ima v lasti tudi mnoge medije, je za svoja nemedijska podjetja minulo leto od države prejel sedem milijonov evrov spodbud. Če lahko takšne vsote namenjamo določenim sektorjem gospodarstva, lahko za celotno slovensko medijsko krajino brez težav zagotovimo 20 milijonov evrov.”
dr. Marko Milosavljević, s katedre za novinarstvo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede
V razmislek
Državno televizijo in radio, kot vemo, tako ali tako direktno obvladuje politika. Danes je dve tretjini članov programskega sveta RTV Slovenija v rokah tranzicijske levice in tu je stvar popolnoma jasna. Na nobenem uredniškem mestu, razen mogoče Jadranke Rebernik na tretjem programu TV, ni urednika, ki bi razmišljal drugače od vladajoče politike. Zelo podobno je pri paradržavni televiziji Planet TV in spletnemu portalu Siol.net, kjer je formalni lastnik Telekom Slovenije, te pa je v lasti države. Pri POP TV in Kanalu A pa je podobna zgodba kot pri časopisnih hišah. Ta televizija je sicer v tuji, ameriški lasti, toda ključ do njihove poslovne uspešnosti in gledanosti ima spet politika. Če se jih politika oziroma država loti preko urada za varstvo konkurence, je za Pop TV in Kanal A zadeva izgubljena. Če jih politika pritisne s kaznimi zaradi evidentnega monopola na tržišču, enako. Tako tudi, če jim oteži prodajanje obveznih kabelskih paketov …
So pa tožbe praviloma orodje za zastraševanje in opravičevanje svojih dejanj pred javnostjo. Ko pa tožnik čez tri ali štiri leta pride na sodišče in mora stvari dokazovati, so okoliščine povsem drugačne.
Žal pa je Slovenija ena zadnjih evropskih držav, kjer je novinarje še možno preganjati.
Odškodninske tožbe so druga zgodba, ampak te so, zanimivo, bolj redke. Sam moram zaenkrat potrkati, saj na kazenskem sodišču praktično še nisem bil obsojen, razen enkrat, pred leti, in to v primeru, kjer bi bil danes, kljub isti zakonodaji, gladko oproščen.
