STAREC S PIPO
Sem v okrašeno mesto šla,
sem se pred hotelom ustavila,
na teraso sem se usedla,
seveda, da bi lahko kavico spila,
da bi lahko vsaj enega pokadila.
So mi dekico dali,
smo se skupaj smejali.
Do kam sem prišla,
v soju novoletnih lučk zunaj sedim,
se svoje razvade držim.
Se usede en starec nasproti,
tako, da ni nikomur na poti.
Upadle oči, utrujen obraz.
Sključeno telo,
bije v kosti mu mraz.
Sam sedi, si prav tako kavico naroči,
pipo potegne iz plašča prižge,
tako lepo po vaniliji zadiši,
male obročke dima naredi.
Gleda on nekam v daljavo,
mogoče v mestno razsvetljavo,
zatopljen v misli svoje.
Se trese mu šibko telo,
da imaš občutek, da ga izdalo bo.
Sam, tako sam, med nami, sam,
strmi v prazno, ni oko mu jasno.
Solza mu po obrazu spolzi,
osvetlijo jo novoletne luči.
Je to od mraza, bi hotela vedeti?
Je to od mraza, bi hotela vedeti?
Sanja Stanić
