“Vedno, kadar berem neko Cankarjevo delo, me očara njegovo navdušenje nad življenjem. Vsa njegova dela se mi zdijo hvalnica življenju. Življenju v najbolj pristnem smislu, kar pomeni, da je življenje vse, ne le tisto, kar je lepo, ampak tudi vse tisto, kar je grdo. Njegova pisava vedno vsebuje močno željo po tem, da je treba do konca živeti. Ob tem je ves čas spoj nečesa, ljubezni in političnosti, erotičnosti in boja. To me fascinira, še zlasti, ker se mi zdi, da dandanes živimo v času, katerega osnovni pogon je strah. Bolj ali manj nas je strah življenja.”
Žiga Divjak, gledališki režiser
