Že mlad Charles Darwin je leta 1832 na potovanju na ladji HMS Beagle pisal o nadvse nenavadnem naravnem pojavu.
Na krovu ladje 100 kilometrov od obale Argentine se je 31. oktobra pojavilo na tisoče slepih potnikov: drobni rdeči pajkci, vsak velik zgolj milimeter, so bili povsod. Bitjeca so očitno na ladjo prišla po zraku: “Vse ladijske vrvi so bile prekrite s tenkimi svilenimi mrežami” je pisal Darwin.
Pajki nimajo kril
Čeprav pajki nimajo kril, lahko kdaj poletijo. Postopek je sledeč: pajek najde izpostavljeno točko, na katero spleza. Tam dvigne svoj zadek, izpusti svileno nit in poleti. To vedenje imenujemo “baloniranje”, saj je na videz podobno letu z balonom. Tako leteče pajke so našli tudi štiri kilometre v zraku in 1600 kilometrov stran od obal.
Kot zmaji na vetroven dan
Ime pojava je varljivo, saj ni povezano z baloni: čeprav splošno mišljenje pravi, da svileno nit ujame veter, ki potegne pajke v zrak podobno kot zmaja na vetroven dan, ta teorija v resnici nima preveč smisla. Pajki večinoma letijo ob lahkem vetru, katerega moč je daleč premajhna, da bi lahko v zrak potegnil največje leteče vrste. Erica Morley in Daniel Robert iz Univerze v Bristolu imata odlično razlago: pajki lahko zaznajo zemljino električno polje in ga uporabijo za zagon v zrak.
Zrak je slab prevodnik elektrike
Nevihte so najbolj očiten odraz električnih sil v našem ozračju, vendar so električna polja, ki ob visokih močeh povzročajo strele, v manjši meri prisotna tudi brez neviht. Zrak je slab prevodnik elektrike, zato je tudi na jasen dan napetost v njem okoli 100 voltov na meter višine. V meglenih ali nevihtnih razmerah se lahko napetost poveča na deset tisoč voltov na meter ali več. Strele se pojavijo ob napetostih milijonov voltov na meter višine.
Ko pajki izpustijo svileno nit
Pajki lahko to vseprisotno električno polje izrabijo za lastne namene. Z dlačicami na nogah lahko prepoznajo tako jakost vetra kot tudi jakost električnega polja. Ko izpustijo svileno nit, se le-ta navzame z negativnim nabojem. Ta se odbije od podobno naelektrene okolice in potegne pajke v zrak. Listi in vejice so idealne odskočne deske, saj so prizemljene in tako bolj negativno naelektrene kot zrak, v katerega segajo.
To ustvari dovolj močne sile, da se pajki lahko z njimi odrinejo v zrak in poletijo. Fizik Peter Gorham je leta 2013 pokazal, da je tak let teoretično mogoč, E. Morley in D. Robert pa sta zamisel preskusila s pravimi pajki pod laboratorijskimi pogoji. V zaprti sobi sta pajkom dala na voljo kartonske vertikalne površine za plezanje in vzlet ter vključila električna polja, ki so značilna za različne vremenske razmere. Pajki so se odzvali z zgoraj opisanim vedenjem baloniranja: mnogi so celo uspešno vzleteli, čeprav ni bilo nobenega vetra. Ko sta električno polje izklopila, so pajki popadali na tla.
“To je res vrhunska znanost!”
Rezultati eksperimenta so jasni: “To je res vrhunska znanost,” pravi Peter Gorham.
“Kot fiziku mi je bila osrednja vloga električnih polj jasna, vendar sem lahko zgolj domneval o biološki plati.”
To je nadvse pomembno znanstveno dognanje, ki odpre nova vprašanja: kakšna električna polja so najboljša za pajke, ali pajki spremenijo rutino izdelave mrež, če se pojavijo ugodne razmere za let, kako pomemben je veter? “Menim, da bi Charles Darwin ta nova dognanja prebral z enakim navdušenjem kot jaz,” je dodal Gorham.
Vir: https://www.theatlantic.com/science/archive/2018/07/the-electric-flight-of-spiders/564437/
Prevod: Rok N.
