“Antropolog David Graeber je leta 2013 za revijo STRIKE! napisal kratek esej naslovom On the Phenomenon of Bullshit Jobs (O nesmiselnih delovnih mestih), za katerega je sprva menil, da ne bo pritegnil pozornosti velikega števila bralcev. A ko so sestavek objavili na spletni strani revije, je bilo hitro jasno, da je napisal uspešnico. Esej je namreč postal tako popularen, da se je zaradi množičnega navala bralcev spletna stran nekajkrat celo sesula. Osrednja teza eseja je bila, da postajajo v sodobni družbi vedno bolj razširjena delovna mesta, ki so sama sebi namen. Ljudje, ki so zaposleni v takšnih službah, praviloma ustvarjajo zgolj videz, da nekaj delajo, čeprav v resnici ne počnejo ničesar koristnega in družba ne bi bila prav nič na slabšem, če takšnih delovnih mest naenkrat ne bi bilo več. Kmalu po objavi odmevnega eseja so o občutkih, ki jih imajo zaposleni o družbenem pomenu svojega dela, izvedli raziskavo javnega mnenja. Med Britanci se je po analizi, ki jo je leta 2013 opravil YouGov, izkazalo, da kar 37 odstotkov vprašanih meni, da njihovo službeno delo ne prispeva nič smiselnega k delovanju družbe.
V podobni raziskavi je na Danskem enako menilo 40 odstotkov vprašanih. Po objavi eseja je Graeber prejel več sto pisem, v katerih so mu ljudje z vsega sveta natančno opisovali, kakšna dela opravljajo in kako trpijo, ko morajo hoditi v službe, ki v resnici nimajo nobenega smisla. Graeber je vsa ta poročila zbral in jih uporabil kot nekakšne antropološke terenske podatke, ko se je lotil pisanja knjige Bullshit Jobs: A Theory (Simon & Schuster, 2018). V knjigi je podrobno opisal veliko različnih nesmiselnih delovnih mest in vse skupaj postavil v zgodovinski kontekst.”
Vir: Dnevnikov Objektiv, 16. 2. 2019, str. 14
