Slovenski kulturni prostor se poslavlja od ene svojih največjih igralk. Milena Zupančič, nepozabna Meta iz filma Cvetje v jeseni, je v skoraj šest desetletij dolgi karieri ustvarila več kot 200 gledaliških, filmskih in televizijskih vlog. Bila je igralka, ki so jo poznale generacije – tako z gledaliških odrov kot iz nekaterih najbolj kultnih slovenskih filmov.
Milena Zupančič je umrla 15. avgusta 2026 v 80. letu starosti. V SNG Drama Ljubljana, kjer je preživela velik del svoje ustvarjalne poti, so jo ob slovesu označili za eno največjih slovenskih umetnic ter dolgoletno članico in prvakinjo igralskega ansambla. V skoraj šest desetletij dolgi karieri je ustvarila več kot 200 gledaliških, filmskih in televizijskih vlog, njen obraz in glas pa sta postala del slovenskega kolektivnega spomina.
Že kot najstnica je vedela, da želi postati igralka
Rodila se je 18. decembra 1946 na Jesenicah, otroštvo pa je preživljala tudi na Bohinjski Beli. Že med obiskovanjem jeseniške gimnazije je vedela, da jo bo življenjska pot vodila na oder.
Leta 1965 se je vpisala na igralski oddelek takratne Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani, študij pa zaključila leta 1969 z vlogo Claire v Genetovih Služkinjah. Istega leta je postala članica Mestnega gledališča ljubljanskega. Leta 1979 je prestopila v SNG Drama Ljubljana, med letoma 1985 in 1987 ustvarjala v Slovenskem mladinskem gledališču, krajše obdobje delovala kot svobodna umetnica, od leta 1989 do upokojitve pa je bila ponovno članica ljubljanske Drame. Gostovala je tudi v drugih slovenskih gledališčih, po nekdanji Jugoslaviji in v neodvisnih produkcijah.
Vloga Mete, ki je postala del slovenske filmske zgodovine
Čeprav je bil njen gledališki opus izjemen, je Milena Zupančič za številne Slovence predvsem Meta iz filma Cvetje v jeseni.
Film Matjaža Klopčiča iz leta 1973, posnet po Tavčarjevi povesti, je postal eden najbolj priljubljenih slovenskih filmov vseh časov, Milenina Meta ob Janezu, ki ga je igral Polde Bibič, pa ena najbolj prepoznavnih slovenskih filmskih junakinj. Za vlogo je prejela tudi srebrno areno na Puljskem filmskem festivalu. Toda Meta je bila šele začetek.
Karolina Žašler, Tončka, Mimika …
Sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem je zaznamovalo pomemben del njene filmske poti. Po Cvetju v jeseni je v filmu Strah igrala Ano, nato pa leta 1976 ustvarila eno svojih največjih vlog – Karolino Žašler v filmu Vdovstvo Karoline Žašler. Zanjo je prejela zlato areno za glavno žensko vlogo.
Istega obdobja se gledalci spominjajo tudi po njeni pretresljivi Tončki v filmu Idealist režiserja Igorja Pretnarja. Tudi ta vloga ji je prinesla zlato areno. Sledile so številne druge pomembne stvaritve.Igrala je Malko v Dediščini, Lenko v filmu Christophoros, Kristino v Krču, Gojmirko v filmu Dih, Vero v Moji dragi Izi ter Mileno v Kormoranu.
Posebno mesto v slovenski popularni kulturi ima tudi film Moj ata, socialistični kulak, kjer je odigrala mamo oziroma Mimiko. Film je postal ena klasik slovenskega filma in še desetletja ostal priljubljen med gledalci.
Od Maje in vesoljčka do nove generacije slovenskega filma
Milena Zupančič se ni ustavila pri filmih svoje generacije. V mladinskem filmu Maja in vesoljček je igrala učiteljico, pozneje pa sodelovala tudi z mlajšimi slovenskimi režiserji. Med drugim jo lahko gledamo v filmu Srečen za umret Matevža Luzarja, kjer je igrala Melito, v filmu Panika Barbare Zemljič in kratkem filmu Quick View Matjaža Ivanišina.
Njena filmska kariera je trajala skoraj šest desetletij. Baza slovenskih filmov navaja, da je posnela 62 filmov, v več kot petih desetletjih filmskih in televizijskih nastopov pa ustvarila več kot 80 ekraniziranih vlog.
Poznale so jo tudi televizijske generacije
Zupančičeva je bila močno prisotna tudi na televiziji. Nastopala je v televizijskih dramah, filmih in nadaljevankah že od začetkov svoje kariere. V zadnjih letih so jo lahko gledalci med drugim spremljali v odmevni seriji Področje brez signala ter v priljubljenih Primerih inšpektorja Vrenka.
Tako je postala ena redkih slovenskih igralk, ki so jo poznale praktično vse generacije – od gledalcev, ki so jo prvič videli kot Meto v sedemdesetih letih, do občinstva sodobnih televizijskih serij.
Gledališče je ostalo njen drugi dom
Čeprav je množično občinstvo najmočneje povezovalo njen obraz s filmom, je bila Milena Zupančič predvsem velika gledališka igralka.
Dolga desetletja je oblikovala ansambel ljubljanske Drame, nastopala pa je tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem mladinskem gledališču ter številnih drugih gledališčih doma in na območju nekdanje Jugoslavije.
Tudi v poznejšem obdobju kariere je ustvarjala zahtevne odrske vloge. Med drugim je nastopila v uspešni predstavi Boris, Milena, Radko, skupaj z Radkom Poličem in Borisom Cavazzo, igrala Pilar v predstavi En španski komad ter sodelovala v številnih drugih uprizoritvah SNG Drama.
Nagrade, ki povedo skoraj vse
Seznam priznanj Milene Zupančič je eden najdaljših med slovenskimi igralci. Leta 1993 je prejela Prešernovo nagrado, leta 1999 Borštnikov prstan, leta 2016 pa zlati red za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti.
Prejela je tudi dve zlati areni, srebrno areno, viktorja za življenjsko delo, nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, nagrado Metoda Badjure, mednarodno nagrado Aleksandra Lifke ter vrsto drugih slovenskih in tujih priznanj. Leta 2025 je prejela še nagrado Ita Rina za življenjsko delo, odličje Marija Vera in naziv častne meščanke Ljubljane.
Igralka, ki je postala del našega skupnega spomina
Težko je izbrati eno samo vlogo, s katero bi opisali Mileno Zupančič. Toda več kot 200 vlog pove le del zgodbe. Njena prava zapuščina je v tem, da so njeni liki preživeli filme in predstave, v katerih so nastali. Postali so del slovenskega kulturnega spomina, jezika in identitete. Milena Zupančič je odšla, njene vloge pa ostajajo.
P.O.
