Politična razprava se je iz državnega zbora in televizijskega studia preselila na družbena omrežja, kjer so očitno dovoljeni tudi udarci pod pasom. Podmladek Gibanja Svoboda je po televizijskem soočenju objavil z umetno inteligenco obdelano fotografijo poslanca SDS Andreja Poglajna ter ga prikazal izrazito prepotenega in vidno vznemirjenega.
Kako nizko gredo lahko še v Svobodi. Ker jim je @poglajen včeraj povedal resnico, so se ga lotili z nizkotnimi prirejenimi slikami.
Če je kdo včeraj lagal, je to gospa Tacer. Dokazano. pic.twitter.com/cMKzO4feDM
— Jana Gržinič (@JanaGrzinic) July 22, 2026
Ob fotografiji so objavili namige o domnevnih »simptomih laganja« in skušali ustvariti vtis, da je Poglajna med soočenjem izdala telesna govorica. Po poročanju medijev so ob objavi sicer priznali, da je bila fotografija »malenkost obdelana z AI«.
Toda prav ta navedba odpira še resnejše vprašanje: zakaj je uradni strankarski podmladek sploh čutil potrebo, da s pomočjo umetne inteligence spremeni videz političnega nasprotnika?
Po televizijskem soočenju napad na osebni videz
Poglajen se je v oddaji 24UR ZVEČER soočil s poslanko Gibanja Svoboda Lucijo Tacer Perlin. Razpravljala sta o referendumu glede novele zakona o parlamentarni preiskavi.
Poglajen je trditve, da novela uvaja »politično policijo«, označil za politično pretiravanje in poudaril, da naj bi bil namen sprememb učinkovitejše odkrivanje korupcije. Tacer Perlinova pa je opozarjala, da novela po njenem mnenju odpravlja varovalke pred zlorabo parlamentarnih preiskovalnih komisij in posegi v pravice posameznikov.
Šlo je torej za vsebinsko politično soočenje, v katerem sta zastopala nasprotni stališči. Namesto nadaljevanja razprave z dejstvi in pravnimi argumenti pa je sledila objava podmladka Svobode, ki se ni ukvarjala le s Poglajnovimi trditvami, temveč predvsem z njegovim obrazom in domnevnim potenjem.
Fotografija ni dokaz, da nekdo laže
Tudi neprirejena fotografija človeka, ki se poti, zardi ali deluje napeto, sama po sebi ne dokazuje laži. Takšni odzivi so lahko posledica vročine, studijskih luči, stresa, treme ali številnih drugih okoliščin. Še toliko bolj problematično je na podlagi telesnih odzivov sklepati o laganju, kadar je bila podoba dodatno računalniško spremenjena.
V tem primeru tako nismo več pri politični satiri, ki pretiravanje jasno pokaže kot šalo. Govorimo o uporabi realistične podobe resničnega človeka, ki je bila spremenjena z namenom ustvarjanja določenega vtisa o njegovem psihičnem stanju in verodostojnosti.
Kje je meja političnega boja?
Gibanje Svoboda na svoji spletni strani med svojimi vrednotami izpostavlja spoštovanje, dostojanstvo, argumente, zaupanje in kulturo dialoga. Prav zato je takšna objava nenavadna. Kako naj javnost verjame pozivom k spoštljivi politični razpravi, če uradni strankarski kanali politične nasprotnike spreminjajo v tarče umetno ustvarjenega posmeha?
Danes so to kaplje znoja na obrazu poslanca. Jutri je lahko spremenjen izraz na obrazu, izmišljena gesta, predelan zvočni posnetek ali lažni videoposnetek. Tehnologija omogoča skoraj vse, vprašanje pa je, ali bi si demokratična politika morala dovoliti vse, kar je tehnično mogoče.
Nevarna normalizacija političnih ponaredkov
Največja nevarnost takšnih objav ni ena sama prirejena fotografija. Nevarno je, da se uporaba umetne inteligence za smešenje in diskreditiranje resničnih političnih nasprotnikov začne predstavljati kot nekaj običajnega.
V času, ko je vse težje ločevati med pristnimi in umetno ustvarjenimi vsebinami, bi morale biti politične stranke med prvimi, ki postavljajo jasne meje. Namesto tega smo dobili primer, kako se lahko umetna inteligenca uporabi za nadaljevanje političnega obračuna, ko se televizijske kamere že ugasnejo.
Razprava o noveli zakona je legitimna in potrebna. Poslanci se lahko ostro spopadejo glede korupcije, parlamentarnih preiskav in človekovih pravic. Toda odgovor na argument ne bi smel biti umetno dodan znoj na obrazu političnega nasprotnika.
P.O.
