Čas je, da se starši zamislijo!!!
Za mano je počitniško delo s slovensko mularijo na morju, nepozabna in bogata izkušnja. Prebral veliko teoretiziranja o permisivni vzgoji, sedaj doživel to v praksi. Ta država, sistem, starši (pa tudi mediji) očitno načrtno vzgajajo čustvene in vedenjske invalide, zakaj forsira tak način, ne vem. Na kratko, mulci do 16-ega leta dobro poznajo svoje pravice (ne pa dolžnosti), če jim kaj ni prav, omenjajo starše, odvetnike in varuha človekovih pravic, ne poznajo meja, odrasle imajo za zlate ribice, ki izpolnjujejo želje, imajo se za samostojne (čeprav še niso polnoletni, ne živijo na svojem in ne služijo).
Ta samostojnost pade tisti trenutek ko je treba prijeti za metlo in pospraviti za sabo. Mnogi od njih so prvič videli smetišnico, saj ”mami vedno vse posesa.”
Zlaganje cunj, pospravljanje postelje in mize po obroku? Komedija.
Večina od njih so popolni individumi, vidijo le sebe, so brez občutka za skupnost in brez kančka empatije. Komunicirati ne znajo, razen preko mobitelov ali chata. Slabo samopodobo zakrivajo z pretirano samozavestjo, ki ne bazira na ničemer. Prepričani so, da bodo tlesknili s prstom in uspeh, denar in slava bodo prišli.
Nimajo samoiniciative, da bi karkoli spremenili (predvsem na sebi), vse je brezveze, jutri jih ne zanima, le takojšen užitek brez obveznosti, vlečejo se kot megla, so zamorjeni, nobenega življenja in iskre ni v teh najstniških kadavrih, zbudijo se le, ko se jim krati ”človekove pravice”, smejijo pa se le ko se zafrkava, norčuje in ponižuje kakega od šibkejših ali drugačnih otrok.
Vsak drugi je že diagnosticiran kot hiperaktiven/depresiven/čustveno moten, starši in psihiatri rešujejo probleme tako, da jim dajejo tablete in iz njih delajo odvisnike namesto da bi jih zbrcali v leno rit in nagnali na igrišče/travnik/njivo, skratka ven.
Grozljivo je, v kako slabi fizični kondiciji so.
Igrišča so bolj ali manj samevala, nič se jim ni dalo, jaz kot povsem povprečen rekreativec sem bil za njih doktor telovadbe. Mnogi izmed njih so iz razbitih družin, kjer vladajo neurejeni odnosi, kar je gotovo delen razlog za tako obnašanje ne pa celoten.
Vsi otroci jasno niso bili taki, bilo je nekaj redkih izjem, kjer so mulci še v stiku z samim seboj, starši in naravo, bili so večinoma s podeželja, ki je očitno zadnji okop delovnih navad.
Skratka, obup.
Zaključek je, da gre z slovensko mularijo (ki bo nekoč držala vse niti v tej državi) rapidno navzdol.
