Vlada želi milijone iz nerazporejenega dela dohodnine, ki so doslej polnili Sklad za razvoj nevladnih organizacij, preusmeriti v nov javni sklad za napredno zdravljenje otrok z redkimi boleznimi. CNVOS opozarja na napad na civilno družbo, na družbenih omrežjih pa se vrstijo precej manj diplomatski odzivi: zakaj so morale družine doslej zbirati denar, zamaške in donacije, če je država hkrati milijone namenjala razvoju nevladnega sektorja?
Vlada je 17. septembra potrdila predlog Zakona o Javnem skladu za napredno zdravljenje redkih bolezni. Namen je plačevanje dragih naprednih zdravljenj otrok v primerih, ko so možnosti v Sloveniji izčrpane, strokovno utemeljeno zdravljenje pa obstaja drugje in še ni vključeno v redno financiranje ZZZS. Največ prahu je dvignil vir denarja.
Od NVO k zdravljenju otrok
Glavni vir novega sklada naj bi postal nerazporejeni del enega odstotka dohodnine, ki ga davčni zavezanci niso namenili nobenemu upravičencu. Prav ta denar je bil doslej glavni vir Sklada za razvoj nevladnih organizacij. Po ocenah gre za približno 10 do 12 milijonov evrov na leto. Predvideni so tudi drugi viri, med drugim donacije, evropska sredstva in dogovori s podjetji.
Za družine otrok z redkimi boleznimi bi bila sprememba precej konkretna: država želi vzpostaviti sistem, v katerem zdravljenje ne bi bilo odvisno od tega, ali bo neki dobrodelni akciji uspelo pravočasno zbrati več sto tisoč ali celo milijonov evrov.
Društvo Viljem Julijan je v preteklosti prav na to opozarjalo: za zdravljenje najtežje bolnih otrok ne bi smele biti odgovorne dobrodelne akcije državljanov. Društvo je za otroke z redkimi boleznimi do zdaj samo zbralo in razdelilo več kot 2,7 milijona evrov donacij.
CNVOS: To je maščevanje civilni družbi
Nevladne organizacije spremembi financiranja ostro nasprotujejo. Poudarjajo, da podpirajo sistemsko zdravljenje otrok z redkimi boleznimi, vendar menijo, da država denarja ne bi smela vzeti skladu, namenjenemu razvoju NVO. Direktor CNVOS Goran Forbici je potezo označil celo za »maščevanje civilni družbi pod krinko pomoči otrokom«.
CNVOS poudarja, da se iz tega sklada ne financirajo samo politično ali zagovorniško dejavne organizacije, ampak razvoj NVO, prostovoljstvo, inovacije in sofinanciranje evropskih projektov. Toda prav tu se je razvnela politična razprava.
Na spletu se pojavljajo odzivi v smislu: »Za bolne otroke smo zbirali zamaške, za nevladnike pa so bili milijoni.«
Kaj pa znameniti trije milijoni iz Norveškega sklada?
V razpravi se je ponovno pojavila tudi pogodba iz leta 2019. Tu je treba številke razjasniti. CNVOS je bil skupaj s partnerjema izbran za upravljanje programa Active Citizens Fund, ki so ga financirale Norveška, Islandija in Lihtenštajn. Za projekte slovenskih NVO je bilo prek programa namenjenih več kot tri milijone evrov. Pogodbo s CNVOS je leta 2019 sklenil Urad za finančni mehanizem, izvajalca pa so izbrale države donatorice oziroma njihov finančni mehanizem.
Pomembna podrobnost: torej ne gre za tri milijone slovenskega proračunskega denarja, ki bi jih država preprosto nakazala CNVOS za njegovo lastno porabo. CNVOS je bil upravljavec programa, sredstva pa so se prek razpisov razdeljevala različnim nevladnim organizacijam.
Aprila letos je CNVOS začel upravljati še novi EEA Civil Society Fund, v okviru katerega je za slovenske NVO predvidenih približno 3,6 milijona evrov sredstev Islandije, Lihtenštajna in Norveške.
In gasilci? So sploh kaj prejeli iz te mreže?
CNVOS pri obrambi nevladnega sektorja pogosto opozarja, da so nevladne organizacije tudi prostovoljna gasilska, športna, kulturna, humanitarna in druga društva. To je dejansko pravilno. Toda Active Citizens Fund ni bil splošen sklad za financiranje vseh nevladnih organizacij. Namenjen je bil predvsem demokraciji, človekovim pravicam, socialni pravičnosti, aktivnemu državljanstvu in krepitvi civilne družbe.
Zato vprašanje »koliko od teh treh milijonov so dobili gasilci?« samo po sebi ne pove, ali je bil sklad ustrezno porabljen. Program preprosto ni bil oblikovan kot vir financiranja gasilstva. Največkrt gre za aktivistične organizacije, ki so sicer levo obarvane in se odzovejo v času potreb po zaščiti interesov, v boju za “civilno družbo”.
Hkrati pa to pomeni, da je pri politični razpravi zavajajoče tudi vsako avtomatično enačenje kritike financiranja zagovorniških NVO z »jemanjem denarja gasilcem«. Gasilstvo ima druge javne vire financiranja. Že starejši podatki kažejo, da so gasilske organizacije iz državnih in občinskih virov prejemale zelo znatna sredstva.
Zdaj je vprašanje prioritet
In tu pridemo do bistva. Novi sklad ne rešuje vprašanja, ali so nevladne organizacije koristne ali nekoristne. Med skoraj 27.400 slovenskimi NVO so organizacije od gasilcev in humanitarcev do športnih, kulturnih in politično aktivnih društev, zato jih je nesmiselno metati v en sam koš.
Vlada pa je sprejela politično odločitev o prioriteti: nerazporejeni del dohodnine želi prvenstveno uporabiti za napredno zdravljenje otrok z redkimi boleznimi. CNVOS odgovarja, da naj država sredstva za zdravljenje poišče drugje.
Po letih prizorov, ko so slovenske družine za zdravljenje otroka organizirale dobrodelne koncerte, SMS-donacije, zbiralne akcije zamaškov, ima vladna poteza zelo preprosto politično sporočilo: če je zdravljenje strokovno upravičeno, denarja zanj ne bi smeli iskati starši. Zagotoviti bi ga morala država.
