“Korona zahteva, da dvignemo zavest. Morda je prava mantra za ta čas »Odpuščam si – Odpuščam ti«.

Pot vsakogar od nas je pot želja po dobrem. A je istočasno pot napak in zmot in zmag in lepot. Konec koncev, smo le LJUDJE na poti lastne evolucije. In kot nas učijo izsledki nervoznosti in izrednih predavateljev, kot je prof. dr. Zvezdan Pirtošek, naša možganska geneza še ni končana; vsakodnevno gradimo nove nevronske poti in prek nevroplastičnosti razvijamo neokorteks. Zato drži, da lahko z drugačno držo in notranjo melodijo src in umov na novo zapišemo svojo zgodbo. Kot narod. Kot Evropa. Kot civilizacija.

Ste kdaj pomislili na dinozavre? Zemlja nas ne potrebuje. A mi potrebujemo njo. Zato se moramo ponovno naučiti ponižnosti do neskončne moči narave, ki nas lahko hipno izbriše. Do vesolja, ki je neskončno. In kdo smo mi, da se vedemo kot center stvarstva?

Ostanite zdravi. Skrbimo drug za drugega in zase. Drug z drugim bodimo nežni, blagi in mili. Pomembno je, da ohranjamo čustveno in duševno imunost; da ohranjamo vero v dobro.

Ne obsojajmo kolesarja, ki je pravzaprav požrtvovalni zdravnik, ki se je ravno vrnil iz nočnega, težkega dežurstva in ni ostal doma v samoizolaciji.

Ne obsojajmo gospe v zrelih letih s polnim vozičkom živil, saj ne dela zaloge, ni blazna; a le kupuje za ostarela starša in sosedo, ki je brez noge. Res, ne sodimo po videzu.

In pazimo na besede. Grobe, odurne besede so podaljški zla. Blage in nežne pa objem vsega Dobrega. Naj nas čuva Dobro. Dajmo, odločimo se, da z vsem dobrim, ki je v nas, podpremo ta težek prehod, ki je za vsakogar od nas očiščevanje. Očiščevanje mnogih, doslej nevidnih ravni.

In ko bo virus zapustil sceno, ne pozabimo na vse samoumevnosti, ki so za nekaj časa ugasnile.

To, da smo, ni kar tako. In da imamo drug drugega, je dar.

In vsak od nas šteje. Veliko. Neizmerno veliko. Prav vsak in čisto vsak od nas.

Lucija Mulej M.

Vir in še več: OnaPlusDelo