Dva premika sta razlog za moj optimizem. Prešiček in Kobal. Negativni zgodbi – pa optimizem?
Neka fraza (za katero nisem prepričana, da vsi vedo, kaj pomeni) je postala, da je kultura pomembno prispevala k nastanku naše samostojne države, da so kulturniki naredili pomembne premike in da smo se zaradi kulture tudi obdržali. Nekaj od tega gotovo drži, sploh če upoštevamo sredi 80- ih let močan odpor proti t. i. skupnim jedrom, pomembno vlogo Društva slovenskih pisateljev pri nastajanju demokratične opozicije, v procesu proti četverici, pisateljski ustavi …
A kmalu je bilo iz njihovih vrst slišati, da so svoje ime posodili za premike, zdaj pa se vračajo k svojim pesmim, knjigam, režiji ….
Da so, skratka s politiko, odpravili. Tako so v veliki večini primerov naredili tudi intelektualci ,in politika je kmalu postala predmet mediokritet.
Potem se mi je sredi 90-ih let ponudila priložnost za odhod v tujino. Neki pomemben mož mi je svetoval, naj grem, češ da bomo v Sloveniji še kar nekaj časa imeli močvirje, ko se bo staro teplo z novim in se stvari ne bodo postavljale na pravo mesto. Ker ne bo zmagal razum in civilizacijski Zahod, v katerega sodimo, temveč se bo svet pri nas vrtel po PRIHVATIZACIJSKO in glede na privilegije.
Nisem verjela. In tako kot vi, sem tudi sama spremljala zgodbe, ki se preprosto niso končale prav! Vedno je nekdo vrgel palico v kolesje in afere so se končale na pol, ali pa napačno. Tisto, kar nam je narekovala zdrava pamet ali pa občutek za pravičnost, se nikakor ni prebilo skozi. Ni rodilo. Nihče ni preprosto rekel – »Lubi Slovenci! Tole je Prav. To pa Narobe.« Tako težko je bilo najti nekoga, ki ga ne bi varuhi privilegijev preglasili, ošteli, diskvalificirali.
Skratka – naredili nemočnega in za glas vpijočega v puščavi. In potem je bilo teh glasov vedno manj, ljudje se preprosto niso hoteli več javno oglašati, povedati, se angažirati. Kar sklanjali smo glave. Tudi novinarji. Ko jih nekajkrat pošteno dobiš po betici, pač umolkneš in si rečeš: »Zakaj bi pa prav jaz reševala ta svet?«
Oba primera – Prešiček & Co in Kobal sta se za zdaj odvila tako kot se morata. Nekdo je glasno dejal, da je Kobal kršil veljavne moralno-etične kodekse, zato ne more več voditi gledališča. In nekdo je jasno povedal, da so bili njegovi Profesionalci SP plagiat. Ukradeno delo. In Desa Muck je dala piko na i. Njen komentar smo pili kot Sahara vodo.
A se morda spomnite, kako pogosto smo zadnja leta govorili o plagiatih? Recimo pri znanstvenem delu? Pa so tisti, ki so plagiirali, še danes zaposleni na fakultetah in se jim niti las ni skrivil …
Zato je zadeva Kobal zame pozitivna zgodba. Ne za njenega akterja, jasno, ampak za ustanove, ki so se odzvale. Bolje rečeno posamezniki v njih. Upravnica celjskega gledališča gospa Kosi in predsednik Društva Šentjakobskega gledališča gospod Vlaj. Lahko se tudi ne bi. Kot že v nešteto drugih primerih.
Prva kepa, ki se je začela valiti pa je bil minister za kulturo Prešiček. Borut Pahor je med drugim znan tudi po besedah, da, če ne preneseš vročine, ne hodi v kuhinjo. Bolj jasno – če nimam konjskih živcev, ne hodi v politiko. Politika ni za kolerike, jeznoriteže, to ni privatni s.p. To je javna funkcija z vsem kar beseda »javno« pač pomeni.
Seveda so bili tudi v tej zgodbi poskusi preusmerjanja pozornosti. t. i. obvodi. Od bistvenega k (po moje) nebistvenim prevozom instrumentov. A duh je ušel iz steklenice. Nerodno je le, da minister ni odstopil, ko je bil zamašek še v steklenici.
A tudi za ta primer je treba reči enako kot za prejšnjega. Koliko ministrov v različnih vladah se je obdržalo, ker je bila taka politična volja? Pa je obstajal malodane javni konsenz, da bi minister ali ministrica morala oditi …
Tako pa sta se v dneh pred praznikom kulture, Prešernovim dnem, končali zgodbi dveh »kulturnikov« na kulture vreden način. Če je s tem kulturna “nadstavba” pri nas oddala prvi kamenček v mozaik bolj zdravih, pravičnih, etičnih družbenih odnosov, potem se praznika veselim.
Rosvita Pesek
Vir:
