Marko Kveder je tisti mizar iz Rafolč pri Lukovici, ki je pred leti iz lesa naredil kopijo forda T, letnik 1919.
Avto je kajpak povsem vozen, prav tak, kakršen je pred natanko stotimi leti prišel s tovarniških trakov Fordove tovarne. Prvi serijski model T je s tekočega traku sicer pripeljal že 12. avgusta 1908 in Fordovo tovarno v Detroitu v ZDA zapustil 27. septembra 1908. Že 26. maja 1927 je Henry Ford lahko opazoval, kako tekoči trak zapušča 15-milijonti primerek modela T.
Marko Kveder si je leta 2012 zadal zelo težko nalogo, a jo je z veliko mero znanja, natančnosti in potrpežljivosti ter s številnimi podporniki uspešno uresničil. Jeseni 2016 se je na Dan Fordovih novosti na Vranskem namreč že pripeljal z lesenim fordom T, ki pa še ni bil pobarvan, in požel veliko navdušenja.
Z izdelavo lesene kabine – avto je v toplejših mesecih leta lahko pokrit le s platneno streho – se je Kvedrov načrt izdelave lesenega avtomobila povsem uresničil. S tem je izpolnil svoje sanje, dokazal pa, da gre za edinstveni izdelek, kakršnega ni na vsem svetu.
Kveder je razmišljal naprej in ob domači delavnici uredil še muzej, ki pa ni povezan samo z lesenim avtomobilom, ampak gre tudi za predstavitev njegovega celotnega ustvarjalnega dela. Velik del svoje mizarske obrti je posvetil izdelavi raznih lesenih izdelkov za cerkve, prav tako pa tudi pohištvo za povsem posvetne naročnike.
»Sakralno pohištvo je nadgradnja tišlarije,« pravi Kveder. »To je tisto, kar zahteva več od navadnega mizarja. Pri izdelavi takih izdelkov si rezbar, restavrator in še kaj, zelo dobro moraš poznati les, ga znati obračati in kriviti. Zelo veliko je tudi improvizacije, da lahko izdelaš določene stvari. Stvari včasih delujejo povsem nemogoče, ko pa začneš in se spopadeš z določeno zamislijo, se začneš zavedati, da je zmaga pred teboj. Tudi avto lahko narediš.«
Kveder še vedno zbuja veliko pozornosti, ko se pripelje z lesenim avtomobilom. »Ljudje še zdaj ne dojemajo povsem, da je to povsem leseni in doma narejen avto,« razloži, ko vstopimo v njegov muzej. »Predvsem preseneča dejstvo, da je to sploh možno narediti v današnjem času. Ljudje z občudovanjem gledajo to mojstrovino, vse te okrogline in zares precizno izdelavo. V izdelavo lesenega forda T je bilo vloženega ogromno časa, tu pa se seveda kažejo tudi dolgoletne delovne izkušnje, od vajeniške dobe naprej. Pomembno je tudi, da imaš okrog sebe prave ljudi, in seveda prostor, kjer take stvari lahko nastajajo.«
Zanima nas, kdaj se je pravzaprav začel zavedati, da je izdelal povsem lesen avto. »Ko sem delal, niti nisem razmišljal o tem, kaj delam. Ko je bil avto dokončan, sem šele spoznal, da je šlo zares. Poleg tega so ljudje tisti, ki ti pokažejo, kaj si dejansko naredil. To je tista prava potrditev, zaradi katere se je splačalo vložiti ogromno znanja, časa in denarja,« razloži.
Že na samem začetku, ko je bil leseni ford T še v glavi mizarja Marka Kvedra in na listih papirja, so se povezali s tovarno in slovenskim zastopstvom Fordovih vozil, da ne bi bilo potem kaj narobe, ko bi bil avto izdelan.
»Pri Fordu so bili navdušeni in so z veseljem sprejeli moj predlog, zato so me tudi povabili na Fordov dan na Vranskem,« pove mizar iz Rafolč. »Tudi v samem Fordovem vrhu vedo za ta moj podvig.«
Z lesenim avtom se vozi le ob določenih priložnostih, kakšnih posebnih dogodkih, kot so na primer poroke. Za daljše razdalje ga raje naloži na tovornjak in prepelje na določeno lokacijo. Ko je prvič obrnil ključ za vžig na armaturni plošči in ko je zaslišal zvok motorja, se je začel zavedati, da zgodba o lesenem fordu T še zdaleč ni končana.
»Prišel sem do spoznanja, da ni dovolj le to, da sem avto dejansko naredil, ampak da je treba povedati in pokazati, kako je nastajal, in kdo je bil tisti, ki ga je izdelal. Ljudi zanima veliko stvari, zato sem se tudi odločil, da stvari postavim v muzej. Želim torej pokazati vse detajle, staro orodje in vse tisto, kar me je spremljalo od vajeniške dobe do letošnjega srečanja z Abrahamom. S tem želim tudi pokazati, kaj vse sem se naučil med vajeniško dobo, ko sem delal v vzorčni delavnici v nekdanjem Stolu na Duplici pri Kamniku. Sodelavci so imeli ogromno znanja in od njih smo se tudi učili. In se tudi veliko naučili. Ti ljudje so bili umetniki svoje vrste. Delali so take neverjetne stvari, da smo komajda verjeli, da je vse res.«
