Od 92 potnikov na letalu je preživela samo ona

Reka je bila vedno širša in komaj je hodila, ampak vedela je, da mora nadaljevati in da je blizu izhoda. Brodila je po vodi, popolnoma izčrpana, potem pa je le zagledala nekaj, kar ji je spremenilo življenje. Zagledala je čoln. Prazen, nikjer nikogar, vendar je slutila, da so ljudje nekje v bližini, zato se je z velikimi mukami in po vseh štirih povzpela na vrh brega, kjer je videla manjšo kolibo.

Z zadnjimi močmi se je spravila v varno zavetje in v trenutku zaspala. Niti sama ni vedela, koliko časa je bila notri, ko so jo zbudili moški glasovi. Bili so trije ribiči, pripadniki staroselskih plemen, ki so že stoletja živeli v sožitju z džunglo.

Najprej so ji obvezali rano na nogi, nato pa so polili bencin po rani na desni roki. Iz rane je kmalu prilezlo 35 črvov, nakar so ji očistili roko, jo obvezali in punco prenesli v čoln.

Po enajstih urah vožnje so prišli do prvega naselja, od koder so jo z manjšim letalom premestili do glavne bolnišnice v kraju Pucallpa na vzhodu Peruja. Sedaj je bila končno na varnem. Zgodil se je čudež in dekle je preživelo nekaj, kar je presenetilo ves svet.

Juliane Koepcke se je rodila leta 1954 v Peruju, kjer sta njena starša delala kot znanstvenika. Muzej v glavnem mestu Limi je nudilo ugodno in zanimivo življenje, ampak ko je Juliane dopolnila 14 let, se je družina preselila. V perujski džungli na vzhodu države (Panguana) sta starša namreč ustanovila postajo, kjer sta kot biologa preučevala bogato floro in favno pragozda, z njimi pa je bila tudi hčerka. Dekle se je učilo o gozdu in živalih vsak dan, bila je stalno v naravi, saj daleč naokrog ni bilo stalnega naselja. Postala je “otrok džungle”, ne vedoč, da ji bo to nekega dne rešilo življenje.

Družina Koepcke konec 60-ih v Peruju, kjer so imeli dobro življenje, vendar sta bila starša znanstvenika, zato so se kasneje preselili v džunglo na vzhodu države.

Leto kasneje sta šli Juliane in mama nazaj v glavno mesto, saj je hčerka morala narediti izpite. Po uspešno opravljenih preizkusih znanja se je 23. decembra 1971 udeležila šolske proslave, kjer je fotograf ovekovečil Juliane v lepi obleki. Ker sta punci želeli obeležiti božič z očetom, je mama za naslednji dan (24. decembra 1971) kupila letalski vozovnici iz Lime proti Pucallpi.

Juliane dva dni pred letalsko nesrečo, ko je uspešno zaključila šolske izpite.

Leteli naj bi z družbo Lansa, ki je imela obupen sloves in Julianin oče je že v preteklosti ženo svaril, naj ne leti z Lanso, vendar je edino omenjena družba še imela proste sedeže tistega dne. Odločili sta se za polet in ko je bilo letalo že v zraku, so stevardese začeli deliti hrano.

Kar naenkrat je avion vstopil v temne oblake in močna turbulenca je letalo stresala, kot rokavico. Nenadoma se je silovito zabliskalo. V letalo je udarila strela, zaradi česar je začelo padati. Na višini 3.2km se je letalo razstreščilo in Juliane je, še vedno privezana na sedež, začela padati proti gozdu.

V trojnem sedežu (z njo sta na letalu sedela še mama in tretji potnik) je bila sedaj sama in izgubila je zavest. Ko se je zbudila na tleh, je potrebovala kar nekaj časa, da je dojela, kaj se je zgodilo. Sedež je padal v slogu helikopterskega rotoja in priletel je v pragozd, ki je bil izredno prepleten z drevesi in podrastjo, kar je ublažilo udarec. Imela je rani na nogi in roki, levo oko je bilo modro in zaprto, tako da se je le s težavo premikala.

Najprej je iskala mamo, vendar so bile razbitine letala razpršene na veliki površini, tako da je kmalu obupala in začela razmišljati o tem, kaj storiti.

Našla je nekaj sladkarij, ki jih je spravila v žep in ko je odkrila manjšo površino vode, se je spomnila očetovega nasveta, da v džungli vedno moraš slediti vodi, saj te bo prej ali slej pripeljala do naselja.

Začela je hoditi, pri tem pa se je opirala na palico. Jedla je bolj malo, saj hrane ni bilo, je bilo pa vode v izobilju, zato je veliko pila, tako da je preprečila dehidracijo. Ves čas hoje si je govorila, da mora samo iti naprej in da ne sme obupati. Prav tako je pazila, kako hodi po vodi, saj je bila območje znano po nevarnih rečnih skatih, vendar ji je po desetih dneh naporne hoje le uspelo. Takrat so jo našli zgoraj omenjeni ribiči.

Fotografija je nastala, ko je zapustila bolnišnico. Najprej je pomagala oblastem najti razbitine letala, potem se je preselila v Nemčijo.

Ko si je opomogla v bolnišnici, je najprej pomagala oblastem najti razbitine letala.

Od 92 potnikov na letalu je preživela samo ona. Kar so našli trupel na kraju nesreče, so jih prepeljali v obližnje mesto in jih dostojanstveno pokopali.

Razbitine so še vedno tam in leta 1998 so na istem mestu posneli dokumentarec z naslovom “Krila upanja” (Wings of Hope), v katerem ima glavno vlogo ravno Juliane, ki je pred kamero obrazložila svojo zgodbo.

Konec 90-ih so snemali dokumentarni film o njeni zgodbi z naslovom “Wings of Hope” in takrat so v gozdu našli del letala, ki je padlo 24. decembra 1971.

Svojo filmsko izpoved je opisala kot terapijo. Film Wernerja Herzoga je sedaj dostopen tudi na YouTubu z angleškimi podnapisi.

Juliane danes živi in dela na jugu Nemčije, kjer nadaljuje svojo znanstveno pot, ko sta jo živela njena starša.

Dekle je po nesreči zapustilo Peru in se skupaj z očetom odpravilo v nemški Kiel, kjer sta včasih študirala njena starša. Diplomirala je iz biologije leta 1980, sedem let kasneje pa je naredila še doktorat iz preučevanja netopirjev v perujskih pragozdovih.

Danes dela kot knjižničarka v Bavarskem deželnem zoološkem muzeju v Müenchnu.