Petdeset zaposlenih v Komendi je ostalo brez dela. Del Lidlove uprave se seli v Zagreb. Novica je odjeknila za trenutek, nato pa skoraj izginila iz javne razprave. Kot da gre za običajen poslovni dogodek, a vendarle ne gre za to – gre za posledice slabega strateškega vodenja gospodarske politike pretekle vlade.
Lidl ni osamljen primer. Lidl je simptom mnogo večjega problema. Pred njim je strateške funkcije na Hrvaško preselil Petrol. Še prej so v Sloveniji odmevali odhodi in zapiranja obratov podjetij, kot so Henkel, Ecolab, Magna, Safilo, Adient in številni drugi. Vsaka posamezna zgodba je bila predstavljena kot posebnost. Ko jih postavimo drugo ob drugo, pa se pokaže precej bolj zaskrbljujoča slika. Vprašanje ni več, zakaj je odšlo eno podjetje. Vprašanje je, zakaj jih odhaja toliko.
Država brez konkurenčne prednosti?
Slovenija se rada predstavlja kot gospodarsko uspešna država v središču Evrope. A mednarodna konkurenca ne ocenjuje lepih sloganov, temveč številke. Srbija ponuja nižje stroške dela. Hrvaška agresivno privablja kapital. Estonija slovi po digitalni učinkovitosti in hitri birokraciji. Avstrija ponuja stabilno in predvidljivo poslovno okolje. Kaj pa Slovenija? Kritiki opozarjajo, da danes težko pokažemo eno samo izrazito konkurenčno prednost, zaradi katere bi podjetja množično izbirala prav Slovenijo. Davčna obremenitev ostaja visoka, birokratski postopki dolgi, investicijski projekti pa pogosto trajajo leta.
Geostrateški biser, ki ga ne znamo izkoristiti
Slovenija leži na enem najpomembnejših prometnih križišč Evrope. Povezuje srednjo Evropo z Jadranom, vzhod z zahodom in sever z jugom. Takšna lega bi lahko bila ena največjih gospodarskih prednosti države. Toda številni gospodarstveniki opozarjajo, da logistične prednosti pogosto izničujejo počasni postopki, infrastrukturni zastoji in dolgotrajni projekti. Medtem ko druge države tekmujejo za investicije, se Slovenija pogosto ukvarja sama s seboj.
Davki, birokracija in počasnost
Vsakič, ko pride do odmevnega odhoda podjetja, se odpre ista razprava: kaj narediti? Predlogi se ponavljajo že leta. Nižji davki na delo. Hitrejši postopki. Manj administrativnih ovir. Več spodbud za domače podjetnike. Kritiki trenutne politike menijo, da se država prepogosto ukvarja s kozmetičnimi popravki, medtem ko se poslovno okolje v primerjavi s konkurenco ne izboljšuje dovolj hitro.
Posebej ranljiva so manjša in srednje velika podjetja, ki predstavljajo hrbtenico slovenskega gospodarstva. Za razliko od velikih multinacionalk si ta pogosto ne morejo privoščiti selitve v tujino ali zapletenih davčnih optimizacij.
Hrvaška kot nova konkurenca
Še pred nekaj leti je marsikdo na Hrvaško gledal predvsem kot turistično destinacijo. Danes jo številni podjetniki omenjajo kot vse resnejšega gospodarskega tekmeca. Hrvaška je v zadnjih letih sprejela več ukrepov za privabljanje kapitala in investicij. Poslovno okolje postaja vse bolj privlačno, številna podjetja pa pri odločanju vedno pogosteje primerjajo prav Slovenijo in Hrvaško. To ne pomeni, da je Hrvaška popolna. Pomeni pa, da tekma za investicije poteka vsak dan – in da si države ne morejo privoščiti stagnacije.
Tekma se je že začela
Največja nevarnost za Slovenijo morda ni v posameznem odhodu podjetja. Največja nevarnost je občutek, da se na takšne novice počasi navajamo. Ko odide eno podjetje, je to nesrečen primer. Ko jih odide deset, postane to trend. Ko se o tem nehamo spraševati, pa nastane problem. Slovenija ima izobražene ljudi, ugodno geografsko lego, kakovostno infrastrukturo in dolgo industrijsko tradicijo. Toda vse to samo po sebi ne bo dovolj, če bo konkurenca hitrejša, prožnejša in bolj odločna.
Vprašanje zato ni več, ali si Slovenija lahko privošči reforme. Vprašanje je le kako hitro. Ker če bomo na vsako novo selitev podjetja odgovorili le s skomigom ramen, bo nekoč prišla novica, ki je ne bomo mogli več prezreti: ne kdo odhaja, temveč kaj je od slovenskega gospodarstva sploh še ostalo.
