Plašč, širok ovratnik … ruta diši po parfumu Anais-Anais, čutim tudi torbo na ramenu … čakam avtobus.
Za mano je nedelja brez komunikacije, tudi dopoldne sem se izogibala ljudi … tako se sedaj odpravljam v službo, po dnevu in pol asocialnosti.
Nočem biti v službi … že na poti se izključujem. Ura je nekaj do treh popoldne, špica … avtomobili šibajo levo, desno, ljudje prihajajo na postajo, se ogledujejo … ali pa kar topo gledajo predse … skoraj v enakomernem ritmu se obračajo v smeri avtobusa … sonce, ki se je pred dobro uro komaj prikazalo iz megle, se že spušča … in mi otežuje pogled v smeri avtobusa …
Vsega dogajanja se zavedam le na površju. Moja zavest … kot da ne sprejema zunanjosti. Še vedno je najmočnejše zavedanje parfuma in grobega ovratnika … pa še nekaj je v ospredju … močno zavedanje sebe kot … mase z vsebino, ki lebdi nekje med realnim in imaginarnim … resničnim in sanjskim. Telo v oklepu ogromnega plašča pritrjeno z nogami v realnost … Misli, blokirane nekje na zatilju, se upirajo priznati realnost, ki mi ni po volji … delujem kot avtomat.
Prihaja avtobus. Odprejo se vrata, segam v žep po mesečno, jo pomolim šoferju, ki ga niti ne pogledam, se pomikam proti izhodu in se v množici oklepam prostega centimetra oprijemalne palice.
Znani zavoji, semaforji, postaje … napetost raste … bolj kot se bližamo moji postaji …
Izstopim.
Zopet se vračam v realnost, še kratek sprehod po znani ulici in … »Dober dan!«
Oli M.
Vir: FB
