Kaj bi v Svobodi brez Janše? Na volitve so odšli celo brez programa – njihov program je temeljil na anti-Janša retoriki

Vir: Moja Dolenjska

Slovenska politika se že vrsto let vrti okoli enega imena – Janez Janša. Ne glede na to, ali ga kdo podpira ali ostro zavrača, ostaja dejstvo: brez njega si številni politični akterji težko predstavljajo celo svojo lastno identiteto. Da to drži priča dejstvo, da je navečja parlamentarna stranka odšla na volitve brez programa. Kaj je bil torej njihov program? Ime Janez Janša. A kaj se zgodi, ko to ime izgine iz ospredja?

Kampanja “proti”, ne “za”

Na zadnjih volitvah je Gibanje Svoboda pod vodstvom Robert Golob slavilo z močnim sporočilom spremembe. V ospredju ni bil program, saj ga ni bilo, temveč obljuba odmika od Janševe politike. Sporočilo je bilo jasno, preprosto – in za mnoge volivce dovolj.

A kritiki opozarjajo: ko politika temelji predvsem na tem, proti komu si, hitro zmanjka odgovora na vprašanje, za kaj pravzaprav si in kakšen je tvoj načrt za boljšo prihodnost.

Kaj ostane, ko tema izgine?

Ko iz politične enačbe odstranimo Janšo, se pokaže neprijetna realnost. Razprave postanejo razdrobljene, prioritet ni več mogoče jasno določiti, komunikacija pa izgubi ostrino. Namesto jasne smeri se pojavi improvizacija. V takem okolju se pogosto zgodi:

  • projekti nimajo jasne dolgoročne vizije,
  • odločitve delujejo nepovezano,
  • politična sporočila pa izgubijo težo.

Program brez programa?

Kot vemo se je takratna vladajoča stranka Svoboda sama zagovorila, ko je novinarki poslala sporočilo, da so se zlagali, da je njihov program dosegljiv na spletu. A kot vemo, so na volitve odšli brez pravega programa. Program je sicer obstajal in ta je bil – močna retorika proti Janši. Namesto konkretnih rešitev so prevladovali slogani in občutek, da je sprememba sama po sebi dovolj. Toda vodenje države zahteva več kot zgolj nasprotovanje. Zahteva jasno strategijo, prioritete in odgovore na konkretne izzive.

Janša kot politični magnet in edini, ki v krizi lahko deluje za dobro države

Paradoks slovenske politike je očiten. Slovenska demokratska stranka in njen dolgoletni vodja delujeta kot magnet – podpornike mobilizira, nasprotnike pa povezuje v skupnem cilju – biti proti njemu. S tem pa nehote postane osrednja figura tudi za tiste, ki ga želijo odriniti iz politike. A eno ostaja jasno in to je, da je Janez Janša edina močna figura, ki lahklo deluje v vseh kriznih razmerah.

Nevarna odvisnost

Takšna dinamika ima svojo ceno. Politika, ki temelji na enem samem nasprotniku, tvega:

  • pomanjkanje lastne identitete,
  • odsotnost dolgoročne vizije,
  • poglabljanje družbene polarizacije.

Ko ta nasprotnik izgubi vlogo ali se umakne, lahko nastane praznina – in takrat se pokaže, kdo ima dejansko vsebino.

Slovenija se tako znajde pred pomembnim vprašanjem: ali zna politika delovati tudi brez stalnega vračanja k enemu imenu? Dokler bo Janez Janša ostajal glavna referenčna točka političnih razprav, bo tudi vsaka oblast – ne glede na barvo – deloma igrala njegovo igro.

P.O.